V iskanju izgubljenega jezika #Ajdapiše

Naslov kolumne sem si izposodila pri naslovu predstave, ki je včeraj v SNG Nova Gorica doživela premierno uprizoritev in je tudi povod za moje razmišljanje.

“V iskanju izgubljenega jezika je zgodba o nezanesljivosti spomina. Spomina, ki nas zapušča, spomina, ki nas zavaja, spomina, ki nas razdvaja. To je zgodba o nekoč in o danes, o preteklosti, ki ji ni uspelo postati preteklost, in o sedanjosti, ki jo duši preteklost,” so besede Gorana Vojnovića, ki je pripravil besedilo za predstavo, navedli v novogoriškem SNG-ju.

Predstava se dogaja v nekdanji Jugoslaviji v 60. letih prejšnjega stoletja in v ospredje postavi srečanje dveh bratov, fašista in komunista, ki se nista videla več desetletij. Predstava je fenomenalna, saj se ukvarja z za Slovenijo izjemno pomembnimi temami spominjanja in obujanja osebnih ter družbenih tragedij velike vojne, vendar to naredi na komičen način. Toda nekje na sredini predstave, ko sem se zopet krohotala situacijskim elementom, sem se zavedala – čeprav je smešno, ni smešno. Je zelo žalostno. Žalostno je, da se še vedno kregamo, kaj je bilo. Žalostno je, da se zavedamo, da ene resnice ni in to res dobro vemo, pa se  še vedno kregamo ravno o tem – kaj je bilo. In kregamo se predvsem zato, ker smo bili vsi prizadeti. Mlajši, ki nismo bili tam, vidimo nesmisel tega početja in želimo zreti v prihodnost, toda nerazrešene travme naših staršev in starih staršev nas nekako povlečejo v to kolesje iz katerega nikakor ne moremo priti ven. Ne znamo. Eden od sinov v tej predstavi tako vedno znova opozarja, da je to prepiranje, kaj se je v resnici zgodilo, popolnoma nesmiselno in da je on odšel stran … Vsi to vidijo, razumejo in čez trenutek zopet nadaljujejo. O predstavi ne želim več povedati, le toplo vam priporočam ogled.

Želela bi si, da bi se navadni ljudje in naši voditelji tako večkrat ustavili in razmislili: kaj delamo, o čem se kregamo, kje se kot narod delimo in zakaj. Vprašanja o spravi so mi tako nenavadna – sprava bi morala biti nekaj, kar je že zaključeno in za nami. Čemu torej to vlečemo iz naftalina? Zaradi populizma … zaradi želje nekaterih po oblasti, ki bi za to žrtvovali vse. Tudi blagodar našega naroda seveda. In to je žalostno.

Dejstvo je, da so vojne krute in da v njih ni zmagovalcev, temveč so vsi vedno poraženci. Vsi iz nje pridejo kot ljudje z dodatnimi travmami. Dejstvo je tudi, da nobena ideologija še ni delala v dobro nas, malih ljudi. Dejstvo, ki pa me najbolj žalosti, pa je realnost, ki nam nakazuje, da kot Slovenija in kot svet ne potujemo v boljšo prihodnost. Čeprav še vedno verjamemo v linearnost razvoja naše zgodovine, pa vse bolj opažamo, da svet danes ni zares toliko boljši kot je bil.

In naj to poanto in to zgodbo povežem z mislijo, da noben človek ni otok zase in navežem na besede Irene Cerar, ki nas je v domžalski knjižnici obiskala to sredo (Zaključek podjetniške bralne značke z Ireno Cerar – domžalec.si) in opisala svoje bralne začetke. Odraščala je namreč v šoli in nanjo je močno vplivala knjižničarka, ki jo je navdušila nad knjigami in branjem. Priporočala ji je dobre knjige in ji zastavljala zahtevna vprašanja po branju, ki so Ireno vedno znova prisilile k globokemu razmišljanju. Danes je Irena Cerar pripovedovalka zgodb, ki vpliva na mnoge mlade. Je pisateljica. Urednica …

Kaj želim povedati? Ljudje smo povezani in naša dejanja so kot domine. Naše nerešene travme se prenašajo iz roda v rod. Naša dobra dejanja pa tudi potujejo na podoben način. Zato je zelo pomembno, kaj rečemo in kaj naredimo. Pomembno je, če sami pri sebi razrešimo lastne in družinsko podedovane travme. Pomembno je, da kot narod razrešimo družbene travme, ne pa da jih nosimo in prenašamo naprej. Zato govori mladih politikov, ki razdvajajo na podlagi starih travm, razžalostijo (nanašam se na govor Lenarta Žavbija). In ko bereš odzive na desni in na levi strani, se počutiš kot v omenjeni predstavi – gledaš isto stvar, pa je razložena popolnoma (!) nasprotno. Ene resnice preteklosti ni, toda to ne pomeni, da resnice kot takšne ni (več). V demokraciji bi morala obstojati kompromisna resnica. Toda mi ne gremo v smer razvoja boljše demokracije, temveč potujemo v smeri rasti populizma, ki pa izkorišča resnico.

In zato bi se morali večkrat ustaviti in razmisliti. Predvsem pa bi morali spremeniti dojemanje zgodovine – pomembni niso le vladarji in poveljujoči. Najpomembnejši so tisti, ki so nepomembni. Mali ljudje. In velika dejanja niso v osvajanju sveta, temveč v reševanju lastnih tegob in travm ter delitvi nasmehov. Dokler bomo takšno razmišljanje videli kot alternativno, naivno in utopistično, nas resnica in odmik od razvoja ne bi smela presenetiti.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.