Tretji teden #ostanemdoma: nova Normalnost in ali smo ujeli nov ritem?

Že skoraj konec tretjega tedna je in dobila sem občutek, da se je vse skupaj malce umirilo. Maxwell Maltz je bil plastični kirurg, ki je v 50. letih prejšnjega stoletja ugotovil, da so njegovi pacienti potrebovali 21 dni, da so se privadili na novosti (nova roka, nov obraz, etc.). Koliko dni in ponovitev posameznik potrebuje, da nekaj postane navada je seveda bolj dolgotrajno in predvsem odvisno od posameznika. Maltzova ugotovitev je tako tisto površno spoznanje posameznika, koliko časa potrebuje, da mu nekaj postane manj nenavadno, bolj znano, morda celo »bolj domače«.

Če berem svoje ugotovitve prvega tedna, ki so zapisane v kolumni »Greva na pijačo«, se občuti neko hitenje, norost, neznani občutki. Bilo nam je popolnoma nenavadno, soočeni smo bili s popolnoma novo situacijo in smo se temu skušali prilagoditi iz danes na jutri. Bil je pravi šok, ki ga nismo bili vajeni. Skušali smo poiskati nadomestitve za vse tisto, kar smo začasno izgubili – šli smo torej na virtualno kavo, si ogledali kino v karanteni, noro objavljali neke izzive na družbenih omrežjih. V drugem tednu smo se začeli organizirati – predvsem nas je zanimalo, kako bomo s službami, kako bomo s hrano, kako bomo s poučevanjem otrok. Prvotna evforija je minila. Z današnjim dnem se končuje tretji delovni teden v karanteni. Določene stvari smo sprejeli – vzpostavili smo neko novo Normalno, ker to rabimo. Ker ljudje rabimo cilje, rabimo smisel in predvsem rabimo vedeti, kje smo ter kam gremo. Želimo občutek varnosti in vedenje o tem, kaj bo. Čeprav je to največji paradoks – kot sem zapisala prvi teden, edina stalnica so spremembe. Pa kaj, ko jih načeloma tako zelo ne maramo?

Čutim, da smo ujeli nek nov ritem. Ko sem prvi teden v stanovanju prekladala knjige, sem vmes našla eno, ki sem jo dobila lanskega decembra – »Stvari, ki jih lahko opazite samo, če si vzamete čas«, ki jo je spisal Haemin Sunim. Spomnim se, kako sem nonšalantno pomislila, ah, kaj mi bo ta knjiga v teh časih, ko pa seveda imamo toliko časa. Kako narobe! Prve dva tedna sta bila kaotična, vsaj zame. Želel sem se slišati z vso družino in prijatelji. Govorila sem z ljudmi, ki jih tudi po več mesecev nisem slišala. Na spletu se je marsikaj dogajalo – veliko več kot prej. Brali smo, si pošiljali izzive, si pisali… To se je ta teden ustavilo. Vsaj moj Facebook kar naenkrat ni več tako poln novih objav kot je bil. In še sreča! Govorili smo, da je karantena čas za nas, čas za mir in umirjenost. Vendar, ker znamo samo hiteti, smo hiteli celo doma. Vsi smo pekli, vsi smo pisali in vsi smo brskali med starimi albumi. Bilo je preveč vsega. Hoteli smo nadaljevati kot smo znali – kajti rabimo smisel. Vendar Svet ni kot je bil in star način življenja v virtualnem svetu, ni deloval. Zdi se mi, da smo to v večini sprejeli in da smo se malce upočasnili ter umaknili s spleta. Seveda še močno upam, da ste prisotni in boste prebrali to kolumno, ki bo nekoliko daljša. To pa zato, ker sem ji namenila večji premislek. V prvih dveh tednih so bile namreč razlike s »Starim svetom« tako občutne, da sem kar na mah izstrelila, kaj novega sem spoznala. Ta teden sem potrebovala več časa za razmislek. Danes so spremembe manj občutne, tudi sprašujem se, ali tudi vi občutite to mirnost in umika s spleta, o katerih sem govorila zgoraj, ali je to zgolj pri meni?

Kriza je čas, ko še toliko bolj cenimo odločnost in iskrenost. Preprosto nimamo toliko časa, da je vsak stavek politično korekten po vseh velikih merilih tega sveta in nimamo časa, da pridemo naokoli do bistva. Zato je popolnoma logično, da je Andrej Šter postal oseba meseca marca na Valu 202. Verjetno smo vsi videli njegov legendarni posnetek zavijanja z očmi in poslušali o dekletu, ki v Mehiki opazuje kite. Ukrepi, ki smo jih sprejeli, pred virusom ne bi bili realna možnost niti za diskusijo. Ne le iskrenost in odločnost, v težkih časih se še toliko bolj ceni enotnost.

Smeh je naše zdravilo. Število šal in vicev na temo korone je neomejeno. Pošiljamo si jih med seboj in drug drugega nasmejimo. S smehom rešujemo trenutke strahu in negotovosti. To je naš obrambni mehanizem, ki je v teh časih še bolj priplaval na površje.

Skupna izkušnja naroda. Ko govorimo o trenutnem gospodarstvu, se tako radi obračamo na izkušnje zadnje gospodarske krize. Vendar nikoli nisem dobila občutka, da je to neka skupna izkušnja naroda kot je bil na primer čas osamosvojitve. Vsi imajo svoje zgodbice, kaj so počeli v tistih junijskih in julijskih dneh leta 1991. Ravno zadnjič sem se po telefonu pogovarjala z domžalsko frizerko za intervju in mi je razlagala o tem, kako so domžalske dame z navijalkami v laseh skočile iz salona na ulico, ko so mimo letela vojaška letala. To je podoben čas v tem smislu, da ni posameznika v državi, verjetno pa kar na svetu, na katerega ta virus ne bi imel vpliva. To je čas, o katerem bomo pripovedovali našim zanamcem. Vsi bomo imeli svoje zgodbe, vendar bodo bile mnoge izmed njih skupne. Navsezadnje je eden glavnih elementov naroda neka skupna zgodovina in zanima me, ali nas bo to povezalo ali razdvojilo. Prepričana sem, da bodo politične in gospodarske odločitve tega časa vplivale ne samo na slovenski ravni, torej ali bomo bolj ali manj povezani, temveč je to tudi ključni čas tudi za prihodnost Evropske unije.

Osebne izkušnje posameznikov. Če sem v prejšnjem odstavku govorila, kaj nas bo povezalo, pa sem prav tako prepričana, da je to tudi čas, ko se razlike med nami poglabljajo. Ko govorim o tem, da smo vsi pekli, vsi objavljali na Facebooku, vsi brali na spletu, vsi gledali na televiziji – je tukaj veliko predpostavk. To, da imaš televizor, da imaš računalnik in internet, da imaš pečico in hrano v hladilniku ter na koncu vsega – da imaš stanovanje, dom. Nimajo vsi tega. In prav zato so razlike med nami v teh dneh še toliko bolj poglobljene. Če si prej lahko izkoristil javne prostore kot so kino, kavarna in knjižnica, danes tega ne moreš. Otroci iz šibkejših socialnih družin so imeli v šoli topel obrok in vsaj polovico dneva občutek, da so enaki sošolcem. Danes pa smo priklenjeni na dom in domovi so različni. Ne le pomanjkanje dobrin, domovi so na žalost polni tudi sporov, prepirov in tudi nasilja. In ker rešujemo velike stvari (zdravstvo ter ekonomija celotne države) se lahko hitro zgodi, da zgodbe posameznikov postanejo preproste žrtve določenega časa. Potruditi se moramo s solidarnostjo in pomočjo vsakemu, da temu ne bo tako. In te razlike niso le na ravni posameznika – so na ravni razlik med občinami, med regijami in tudi med državami znotraj EU. Če ne bomo ukrepali pravilno, se razlike med nami lahko le povečajo.

Družbena odgovornost. Podjetja so bila polna besed o družbeni odgovornosti. Družinam prijazna podjetja in vse podobne oznake, certifikati. Danes je pravi čas, ko bodo nekateri zasijali oziroma so že – nekateri so pokazali izjemen odnos do svojih zaposlenih in njihove varnosti. Še preden je Vlada to predlagala, so svoje delavce zaščitili. Nekateri so bili odlično pripravljeni na vse, drugi žal ne. Družbena odgovornost do lokalnega okolja se kaže tudi skozi vse prispevke in donacije s strani slovenskih podjetij. Ni jih malo in lahko smo ponosni na vse, ki darujejo v težkih časih. Naj to ne bo pozabljeno in ko bomo naslednjič iskali najcenejši artikel med podobnimi, se spomnimo tudi na to.

Zdravstvo. Pomanjkanje zaščitne opreme kaže na to, da nismo bili odlično pripravljeni. Izkušnje iz tujine kažejo, da ima vsak zdravstveni sistem svoje pomanjkljivosti. Mislim, da se strinjamo – javnost zdravstvo je prava izbira, napake v sistemu so in jih moramo popraviti. Vsekakor pa upam, da delite moje mnenje, da je zdravstvo dobrina in ne pravica. Da moramo v prihodnosti več vlagati v zdravstvo in tudi pričakujem, da se bo to področje krepilo pa tudi da bomo cenili zdravstvene delavce, ki so danes na prvi bojni liniji. Mnogo služb je izginilo čez noč, mnogo jih verjetno še bo. Toda pokazale se bodo nove priložnosti. Krize smo ljudje vedno znali tudi izkoristiti in omejene možnosti so priložnost za iskanje novih rešitev, nastanek novih idej in pričetek novega posla.

Potrošnja. To je tema, ki sem jo omenjala že prejšnja dva tedna in je ne morem izpustiti niti ta teden. Spremenila se je – načrtujemo nakupe, jih opravljamo na spletu, kupujemo bolj lokalno, oblačil in obutve kupujemo manj … Kaj pa bo, ko se to konča? Sprašujem se, bomo navdušeno skočili na prvo kavo in prvo kosilo, ko se bo karantena končala? Ali bomo v strahu zaradi financ ali pa iz strahu pred virusom, ki bo prisoten tudi, ko se bodo dvignila karantenska vrata? Ali pa bomo spremenili navade do te mere, da kava morda ne bo več vsak dan, vsak teden, vsak vikend? Morda pa bomo prve dva tedna ne sigurni, nato pa bomo pozabili in se vrnili v stare tirnice? Trenutno težko verjamem v zadnji scenarij, toda kdo pa je lahko verjel v ta scenarij? Kar me popelje do zadnjega spoznanja tega tedna…

Nič ni nemogoče. Preprosto nič. Naše predstave so bile omejene. Ko smo se pogovarjali o okolijskih problemih, nismo našli rešitve, kako zmanjšati izpuste za par procentov. V teh tednih smo jih za več deset procentov. Kako rešiti problem polnih cest Domžale – Ljubljana? Rešeno! Seveda to niso prave rešitve, ker se mora karantena končati in znova moramo zagnati gospodarstvo. Gre se predvsem za to, da smo videli, da nič ni nemogoče. Da smo razmišljali znotraj okvirjev sveta, ki je nam znan. Pa smo spoznali, kako zelo krhek je ta svet. Zato je to idealni čas, da se vprašamo – kakšen Svet želimo? Koliko potrošnje, koliko izgorelosti, koliko potovanj okoli Sveta, koliko kav na teden, koliko časa za peko doma, koliko časa za družino? Kakšen svet želimo kot posamezniki, zase osebno, in kakšen svet želimo ustvariti? Mineva več kot sto let od sovjetskega poizkusa gradnje Novega sovjetskega človeka v komunizmu – družbe brez razredov, brez lastnine. Poizkus, ki je stal milijone človeških življenj in gospodarski propad, se je končal v tistem času, ko je nastala naša samostojna država. Od takrat smo po svetu bolj kot ne sprejeli en način podobnih ureditev držav in družb. Predvsem pa samo en ideal. Je to, to? Smo zadovoljni s tem, kar je bilo pred tem virusom? Ali pa bomo izkoristili to nepričakovano priložnost in razmislili, kaj želimo pustiti zanamcem? Kaj misliš?

Lep pozdrav in ostanite zdravi!

Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)