Ta veseli dan kult-ure
Morda se okoli te »ure« dviguje preveč »kulta«. Namesto da bi o kulturi samo govorili, bi jo morali živeti.
Ljudje niso več zmožni branja, vedno manj razmišljajo in vedno manj se pogovarjajo. Nek slovenski avtor je izdal slikanico o življenju invalidov, ki so jo priredili za ameriško bralstvo, predvsem je moral zmanjšati količino besedila. Kaj nam to pove o kulturi tega zahodnega knjižnega trga? Da je vdan preprostosti, poenostavljanju in siromašenju izraza. Psihologi ugotavljajo, da imajo naši otroci in mladostniki težave z ubesedenjem svojih čustev, ne znajo jih opisati, opredeliti in so zato negotovi in depresivni, ali nasilni. Enako velja za odrasle, ki se v tekmi s časom pustijo voditi ne kulturi temveč nekulturi. Ta je vedno kričeča, oblastna, gluha in slepa za druge, je kot rečna ujma, ki zajame svoj plen in ga pelje v otopelost ali strah. Nekultura tepta človečnost, sočutje, naravo in se »samozadovoljuje« s svojo nečednostjo.
Branje ni več v modi, čeravno se mi zdi, da je knjižnica v Domžalah vedno dobro obiskana. Knjižničarji vedo, da ni pomembno koliko se bere, temveč kaj se bere. Spominjam se svojega šolskega branja in Noterdamskega zvonarja (Victorja Hugoja), ki me je spravil v globok premislek o ljudeh in krivicah, ki se godejo drugačnim. Piko Nogavičko berem še danes z veseljem ob spoznanju, kako lepo je biti poseben in početi stvari na svoj način. Alma Karlin s svojimi prigodami iz življenja in popotovanji nam odstre podobo sveta med dvema vojnama in nas spodbudi, da bi se tudi sami odpravili na pot. Z branjem človek živi življenja vseh likov, ki jih sreča in podoživlja njihove usode, spoznava širino in omejenosti človeške duše, krize in padce, a prav tako pogum in upanje. Namesto branja nasvetov za hitro rabo napaberkovanih z interneta, ki človeka spravljajo v zagato, malokdaj pa resnično pomagajo, se raje s prijatelji odpravite v kino, gledališče ali na koncert. Vse to vas dviguje v zavesti, da je življenje polno preizkušenj, a je vseeno lepo, prijazno in dobro, če ljudje tako hočemo. Zato vam čez čas ne bo več vseeno, če kdo parkira na zelenici, pljuva po ulici, vas prehiteva v vrsti, ne zna odzdraviti ali se na sploh obnaša kot bi bil cel svet njegov. Ko bomo iz svojega okolja izločili tovrstne tipe ljudi in se uprli njihovi prevladi, se bo svet obrnil na bolje.
Kultura ni samo naša dobrina, je od vseh in vsakogar, čeravno je drugačna. Vprašanje je, če katero sploh lahko postavimo za mero sveta? Morda se odgovor skriva v Nizamijevi utopiji: če bodo ljudje spoštovali drug drugega, enakopravno in pošteno sodelovali in če jim bo pravičnost osnovno načelo njihovega delovanja, tedaj bodo zmogli ustvariti tudi tako, višjo obliko družbe, kjer ni več potreben vladar. Naj končno (za)vlada kultura srca!
Mimi Šegina