V spomin Bojanu Dujiću – Pepiju

5. december 2022 – dan, ko je vse nas, ki smo ga imeli čast poznati, v srcu močno zabolelo.

Boli še danes, že sama misel, da ga ni, pa vendar v naših srcih še zelo močno živi.

Vem, da živi v vetru in v rahlem dežju jeseni. Je glas ptic, ki prepevajo spomladi in vem, da je topel sončni žarek poleti. Je diamanten lesk v snegu pozimi in je najsvetlejša zvezda v vsaki noči. Je zeleni dim, ki se iz bakle kadi in vem, da na vsaki tekmi on svoj trans gor drži. Je v refrenu pesmi, ki me vrne v dni, ko smo peli, se smejali, spomni me na naše neprespane noči.

Nasmešek njegov v nas nikoli ne bo zbledel,

njegov obraz v spominu večno bo živel.

Njegova zvestoba družini, veri, prijateljem, svetemu grbu in domovini, naj bo zgled vsem nam, ki jadramo skozi življenje, brez pomena kakšen dan. Naj v nas spomine prebudi, ne žalost, nasmeh naj privabi, ker vem, da si tudi njegova duša tega želi.

Sandra