Pripombe Iniciative slovenskih zdravnikov na spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB C in ZNB D)

Medicina je zadnjih 16 mesecev evidentno ugrabljena, podrejena in zlorabljena s strani politike in »mega« kapitala. Pod pretvezo skrbi za javno zdravje se z nesorazmernimi ukrepi uničuje javno zdravstvo, javno šolstvo, malo in srednje gospodarstvo, kulturo, šport … Odvzemajo se temeljne človekove pravice. Ruši se tudi socialna struktura širše in ožje družbe.

ZNB C ter ZNB D dajeta oblastem zakonsko podlago za izvajanje medicinskega terorja nad prebivalstvom. Ta težnja je bila razvidna že pri odloku vlade, ki je začel veljati 4. 9. 2020, po katerem je bolezen Covid 19 uvrstila v prvo skupino nalezljivih bolezni, ki imajo poseben pravno formalni status. Uvrstitev bolezni v to skupino oblastem omogoča brezpogojno podreditev osebnih pravic posameznika interesu za zaščito zdravja skupnosti. To je bilo do marca 2020 dopustno le ob pojavu nalezljivih bolezni iz prve skupine nalezljivih bolezni z izjemno velikim številom hudo obolelih ter ekstremno visoko stopnjo smrtnosti (med 45 % in 100 %). V to skupino namreč sodijo kuga in hemoragične mrzlice, kot so Ebola, Marburg, Rumena mrzlica … Jasno je, da bolezen Covid 19 po nobenem od teh kriterijev ne sodi v to skupino nalezljivih bolezni, ki bi opravičevale tako hudo nesorazmerne ukrepe kot smo jim priča od marca 2020 (bodisi po obsegu, trajanju ali posegih v temeljne človekove pravice ter življenje samo).

Dopolnitve ZNB legalizirajo oz. dajejo oblastem zakonski okvir za uvajanje ter neomejeno ohranjanje teh prekomernih in dolgotrajnih restriktivnih in destruktivnih ukrepov zaradi bolezni Covid 19, kot tudi za katerekoli druge nalezljive bolezni (tudi za navadne prehladne bolezni, s katerimi živimo že tisočletja), ki na noben način ne predstavljajo takšne grožnje za zdravje prebivalstva kot morebitni pojav nalezljive bolezni z izjemno veliko smrtnostjo.

Te zlorabe je potrebno nujno preprečiti, ker gre za izjemno uničujoče posege v življenje posameznika in tudi celotne družbe.

ZNB C:

ZNB C, ki je stopil v veljavo 30. 5. 2021, uvaja zahtevo, da se vsaka zdrava oseba, ki se ji preventivno odredi karantena (odredi jo NIJZ ali policija), zaradi domnevno »visoko tveganega stika« MORA podrediti obveznim zdravstvenim pregledom, ki se jih tej osebi določi. Ker v zakonu sploh ni opredeljeno, kaj je »visoko tvegan stik« in kako se ugotavlja, to odpira možnost številnim zlorabam.

Zdravstveni pregledi (razen navadnega kliničnega pregleda) praviloma predstavljajo bolj ali manj invazivne posege v telo. Npr. najbolj pogosto uporabljani nazofaringealni (nosno-žrelni) brisi nemalokrat za sabo puščajo bolj ali manj resne poškodbe tkiv (od lokalne poškodbe sluznice, hudih glavobolov, vnetja sinusov … pa tudi do sicer redkih, vendar hudih zapletov, ki lahko trajno ogrožajo zdravje, lahko pa tudi življenje preiskovanca, kot so npr. poškodba možganskih ovojnic in možnost bakterijske okužbe ter posledično vnetja možganov. Sistematično izvajanje teh testiranj je strokovno povsem neutemeljeno. Stroka je, do sedaj, pri podobnih okužbah uvajala testiranja le v primeru pojava resnejših kliničnih znakov bolezni, ko je bilo nujno določiti povzročitelja bolezni zaradi načrtovanja ustreznega zdravljenja.

Po Helsinški in Ženevski deklaraciji ter Nürnberškem kodeksu ni dovoljen noben poseg v telo posameznika brez njegovega soglasja. Že veljaven ZNB C te mednarodne konvencije s svojimi določbami izniči.

ZNB C določa možnost izreka ukrepa karantene na domu (kot do sedaj) ali v posebnih izolacijskih centrih (ki ga na novo uvaja ZNB C) zaradi »visoko tveganega stika«, ki se po medicinskih kriterijih sploh ne preverja. Po tem zakonu je dovoljeno človeku določiti ukrep karantene tudi le na podlagi anonimne prijave, brez kakršnih koli objektivnih dokazil o njeni utemeljenosti.

Z ukrepom karantene na domu se posamezniku omeji svoboda gibanja, kar je resen poseg v njegove pravice in bi bil upravičen le v primeru stika z obolelim s kužno boleznijo iz prve skupine nalezljivih bolezni z izjemno visoko smrtnostjo.

Namestitev zdravega posameznika v IZOLACIJSKI CENTER je še hujši in NEDOPUSTEN poseg. Dejansko je to odvzem njegove osebne svobode zaradi domnevno rizičnega stika (brez kakršnega koli medicinskega dokaza, da ta oseba res ogroža skupnost). IZOLACIJSKI CENTER je v resnici »medicinsko naravnan zapor«. V ZNB C namreč ni nobenega jasno opredeljenega argumenta, kdo in na podlagi česa odloča o odvzemu osebne svobode posameznika (kar zapiranje v izolacijski center je), kar je še bistveno hujši poseg v temeljne človekove pravice kot odvzem pravice do svobode gibanja, pri karanteni na domu. V takšnem »medicinskem zaporu« obstajajo še bistveno večje možnosti zlorabe v smislu vsiljevanja medicinskih posegov v telo tako zaprtih oseb.

Pri tem v ZNB C ni nobene varovalke, ki bi zagotavljala človeku možnost, da se pred tovrstnim medicinskim terorjem zaščiti. Velika nevarnost je, da se bo ta ukrep zlorabljal za nenadzorovan umik za oblast motečih posameznikov iz javnega življenja in njihovo »kondicioniranje« za brezpogojno podrejanje ob njihovi vrnitvi iz ujetništva.

ZNB C je šel celo tako daleč, da dopušča izrek karantene tudi preventivno, ko epidemije sploh ni.

ZNB D:

ZNB D zagotavlja zakonsko podlago, s katero bo oblast lahko še naprej zlorabljala in razširjala svoja pooblastila pod pretvezo skrbi za javno zdravje.

Problematično je, da te spremembe ZNB-ja medicinsko stroko vse bolj izključujejo iz presoje in odločanja glede strokovnih vprašanj. O strokovnih zadevah, ki se nanašajo na kužne bolezni, se bo odločal minister za zdravje na podlagi predloga NIJZ. Jasno nam mora biti, da je vloga ministra za zdravje politična in ne medicinska. NIJZ je bolj ali manj pod vplivom politike, ki zagotavlja povezavo med klinično medicino, vojsko in TO ter politiko. Politično neodvisna širša klinična stroka je praktično izključena iz odločanja o ukrepih za obvladovanje nalezljivih bolezni. Onemogočena je tudi odkrita, strokovna konstruktivno kritična razprava drugače mislečih strokovnjakov, kar sicer predstavlja temelj razvoja stroke in iskanja optimalnih rešitev, spremljanje učinkovitosti in prilagajanje le-teh razmeram. Niti izbor ožje svetovalne strokovne skupine, določene s strani politike, ki, kot vidimo, predvsem sledi političnim odločitvam, ne bi bila varovalka. Namreč, če se ta postavi bolj na stran medicinskih argumentov, ki niso v skladu s potrebami oblasti, jo ta ignorira.

Že 16 mesecev smo priča medicinski diktaturi. Oblast s temi zakonskimi spremembami (ZNB B, ZNB C in ZNB D) zase zagotavlja skoraj neomejena pooblastila za nedoločen čas. O ukrepih odloča predvsem politika in od nje določen ozek krog strokovnjakov, brez ustreznih varovalk, ki bi onemogočale zlorabe. Tem zlorabam smo priča že več kot eno leto. Spremembe Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB) uvajajo medicinsko diktaturo brez primere. Pri tem so na glavo postavljeni temeljni aksiomi stroke. Npr. namesto da bi se stroka usmerila v zdravljenje zares bolnih ljudi, ki potrebujejo medicinsko oskrbo, se njeni strokovni in finančni resursi zlorabljajo za kontrolo družbe. Vsi, sicer zdravi posamezniki, brez znakov okužbe, so označeni in obravnavani kot potencialno ogrožajoči. To preprosto NE drži. Trilijoni mikroorganizmov so sestavni del našega organizma in mnoge od teh nujno potrebujemo za življenje. Sama prisotnost katerega koli od teh mikrobov še ne pomeni, da bomo zboleli ali da smo za sočloveka ogrožajoči.

Ob vsem tem so tisti, ki zares potrebujejo zdravstveno oskrbo, zanjo večinoma prikrajšani zaradi nedostopnosti osnovnega zdravstva in pogojevanja s testiranji, za katera že dolgo nedvomno vemo, da so zelo nezanesljiva in potencialno škodljiva.

Pravočasno pomoč dobijo le bolniki oboleli s Covidom 19, drugi pa pogosto ostajajo brez ustreznega zdravljenja. Tovrstna diskriminacija bolnikov na podlagi diagnoze je strokovno popolnoma nesprejemljiva oz. nedopustna.

O tako dolgotrajnih ukrepih, ki globoko posegajo v vse sfere življenja in prežemajo vse plasti družbe, ter ogrožajo delovanje posameznika in družbe kot celote, je pri odločanju glede ukrepov v primeru pojava nalezljivih bolezni nujno vključiti širši krog klinično aktivne stroke, ki tako ne bo podlegala političnim pritiskom, ter vključiti širši krog strokovnjakov z drugih področij (psihologov, sociologov, pedagogov, ekonomistov …), ki bodo tako pomembne odločitve z daljnosežnimi posledicami za delovanje družbe sklepali s konsenzom, namreč obsežni posegi v življenje ljudi niso le medicinski problem. Nujen je torej širši družbeni konsenz kot varovalka pred morebitnimi zlorabami oblasti in kapitala, ki smo jim priča v zadnjih 16. mesecih.

Spreminjanje ZNB oblastem omogoča, da odredijo ukrepe, ki ogrožajo delovanje družbe kot celote, kakor tudi zdravje in življenje posameznika, ne da bi pri tem zares upoštevali medicinske kriterije klinične stroke. Omogoča jim izrekanje nesorazmernih, neustreznih in škodljivih ukrepov že ob običajnih prehladnih obolenjih, s katerimi živimo že tisočletja in vemo, da takšni ukrepi za varovanje družbe niso potrebni oz. so škodljivi. Uvedba ukrepov, ki jih spremenjeni ZNB dopušča oblastem, je strokovno upravičena le ob hudo ogrožajočih nalezljivih boleznih z izjemno visoko smrtnostjo. Uvedba teh na osnovi edinega kriterija nalezljivosti predstavlja hudo zlorabo medicine s ciljem popolne kontrole prebivalstva. Pri tem so povsem pohodili princip sorazmernosti, ki ga je nujno potrebno upoštevati.

To je medicinski teror, ki nas vrača v trideseta leta prejšnjega stoletja. Gre za hudo zlorabo medicine v represivne namene. Pravilo PCT je eden od takšnih omejevalnih ukrepov, ki ne temelji na nobenih preverjenih medicinskih argumentih (vemo, da so testi v visokem deležu nezanesljivi, torej nesmiselni v neselektivni sistematični uporabi). Uporaba testa je smiselna le pri bolnikih s kliničnimi znaki bolezni, tako kot je to tudi do sedaj veljalo pri gripi ali drugih prehladnih boleznih …

Sedaj vemo tudi, da cepljeni niso zares zaščiteni pred ponovno okužbo ali pred prenašanjem okužbe na druge. Kakšna je stopnja učinkovitosti teh »cepiv«, bomo vedeli šele leta 2024, ko bo končana tretja faza kliničnega preizkušanja teh genetskih preparatov/zdravil, vendar že sedaj vemo, da tudi polno cepljeni zbolevajo. To je eden od primerov, ko se s temi zakoni uvajajo povsem nesmiselni ukrepi (brez tehtnih in preverjenih medicinskih argumentov), ki ne zagotavljajo večje varnosti pred okužbo, temveč oblastem omogočajo večjo stopnjo kontrole nad ljudmi.

Še ena izjemno nevarna možnost zlorabe sprememb ZNB-a je uvedba obveznega cepljenja. Vidimo že jasne tendence in močne pritiske oblasti v tej smeri. Z uvedbo obveznega cepljenja s temi preparati bi namreč kršili ne le Helsinško in Ženevsko deklaracijo, temveč tudi in predvsem Nürnberški kodeks, ki prepoveduje medicinske eksperimente na ljudeh (brez njihovega informiranega soglasja). Vsa cepiva proti bolezni Covid 19 so še zmeraj v tretji klinični fazi raziskave, ki se bo končala tekom let 2023/2024 in bodo rezultati o učinkovitosti teh, kratkoročnih in srednjeročnih stranskih učinkih, znani šele takrat. Če bodo cepiva dobila odobritev za redno registracijo (EMA in FDA), bo šele takrat začela potekati četrta faza klinične raziskave, v kateri se bodo zbirali podatki o odloženih oz. dolgoročnih stranskih učinkih. Ta faza raziskave traja vsaj 10-15 let. Po Nürnberškem kodeksu ni dovoljeno nikomur vsiljevati medicinskih preparatov ali posegov, ki niso prestali vseh teh štirih faz raziskav. Ta »cepiva« so dobila le pogojno dovoljenje za uporabo (FDA, EMA) in je torej njihova uporaba dopustna le na podlagi svobodne odločitve posameznika. Vsiljevanje, pogojevanje ali diskriminacija pri tem so nedopustni. Na to je opozoril tudi Svet Evrope v svoji deklaraciji 27. januarja 2021.

Vsiljevanje cepiva, ki še nima opravljenih študij o dolgotrajni varnosti, otrokom ali mladostnikom, je medicinski kriminal.

Za zaključek ponovno opozarjamo, da spremenjen ZNB nedopustno grobo krši temeljne človekove pravice pod pretvezo skrbi za javno zdravje. Tega ne smemo dopustiti.

Moramo vedeti, da zdravja brez svobode NI in prav ta je z omenjenim zakonom najbolj ogrožena. Z njegovim izvajanjem bi za oblast postali le »biomasa«, ki nima več nobenih pravic odločati o svojem zdravju in življenju.

Kljub temu, da je pred kratkim glasovanje o uveljavitvi ZNB D bilo neuspešno, se moramo zavedati, da se oblast svojim namenom ne bo odpovedala in da bo poiskala način, da svoje tendence po uvedbi medicinske diktature uresniči po svojih načrtih.

Iniciativa slovenskih zdravnikov

za ISZ
dr. Uroš Dobnikar, dr. med., spec. travmatologije
Biljana Dušić, dr. med.
Biserka Ilin, dr. med., spec. psihiater, pedopsihiater, psihoterapevt
Gregor Knafelc, dr. dent. med.
Živan Krevel, dr. med., univ. dipl. biol.
mag. Miran Možina, dr. med., spec. psihiater
Vladimir Pirnat, dr. med., spec. int. med.
mag. Stanko Pušenjak, dr. med., ginekolog in porodničar
Sabina Senčar, dr. med., spec. gin. in por., zdravnik splošne medicine
Damir Škripec Larisseger, dr. dent. med.
Gregor Vesel, dr. dent. med.
in ostali.