Pravijo tako …

Danes obeležujemo slovenski kulturni dan ali Prešernov dan, ki je osrednji slovenski kulturni praznik in državni praznik – dela prost dan. Oglasil se nam je naš bralec Anton Dimc z Vira pri Domžalah, ki so se mu ob tej priložnosti porodile nove rime, ki jih je z občutki povezal v celoto. Nastali sta dve pesmi, ki vam jih predstavljamo v nadaljevanju.

Od pomladi, pa do zime
in od zime do pomladi,
se rodijo dnevi mladi;
enkrat od sonca obsijani,
drugič od dežja oprani,
včasih pa tudi zasneženi
in od jutranje megle zaslepljeni,
Ampak vsak dan zame bo prelep,
dokler gledal bom ta svet.

In kadar misel prava pride,
se v meni rodijo rime,
da povežem jih v celoto,
da pri srcu začutil bi toploto.

Saj pesem ni težko napisat,
mogoče je težje slikarju gor na platno kaj narisat.
Vse pa prihaja iz uma in srca,
vse se pa potem narisat in napisat da.

Le občutki zmeraj so drugačni,
enkrat sončni, drugič fejst oblačni.

Včasih pa kot trda tema,
takrat se misli na platno al papir spraviti ne da.
In, ko srce je v krizi,
takrat ostane prazen list na mizi.
Na platnu barvnih ni sledi,
le duša pa hudo trpi.

Pravijo tako …

Pravijo, da srečen si lahko,
da sedemdeset križev nosi zdaj tvoje telo.
Pravijo, da ne obupuješ,
saj dosti lepih stvari lahko še pričakuješ.

Pravijo, da starost lahko je lepa,
če telo z boleznijo se ne otepa.

Pravijo, da ne boli,
ko starajo se ti obraz in kosti.
 
Pravijo, da je lepše v dvoje starost premagovat,
kot obraze mlade pogledovat.

Pravijo, da jesen življena je vsakomur podeljena,
ni pa izvedena.

Pravijo, da vnuki podaljšujejo življenje.

Pravijo pa tudi tako,
čimprej se spravi, da te tamladi nimajo na glavi.

Pravijo, če imaš srečo doma brskaš po hrani,
če pa ne pa v domu s plenicami med nogami .

Pravijo, da te naj ne skrbi,
saj mrliško sobo ti domovi premorejo prav vsi.

Dimc Anton