Odprto pismo 3. del – Ob 16.05 uri v Pšati vode ni bilo več …

Ko je Ribiška družina Bistrica Domžale pred enim tednom na reki Pšati opravila Intervencijski izlov rib, sem Vas s postopkom reševanja ribjega življa seznanila v Odprtem pismu 2. del – Ko zaradi dreves ne vidiš gozda.

Prepotrebni dež je v soboto za kratek čas, tako kot sveča, ki vzplameni preden ugane, spet vzpostavil manjši rečni tok, ki se je prebil do izliva v Kamniško Bistrico.

Ker imate pred seboj še vedno slike utrujenih fantov iz RD, ki se trudijo, takrat še v vodi do kolen, sem Vas s fotoreportažo hotela seznaniti s današnjim stanjem na reki Pšati. Namen je bil posneti isto lokacijo, na kateri so bili fantje 7. julija.

Potoka Pšate ni. V pesku sem opazila rečne školjke, za katere nisem vedela, da tudi bivajo v reki Pšati. Te, nekaj centimetrov velike školjke, bodo v bodoče na tem odseku reke Pšate samo še preteklost.

Obstoja še nekaj večjih mlakuž, v katerih sem opazila nekaj večjih, približno 15 centimetrskih rib in večje število manjših. Na rešitev lahko upajo samo v primeru večjega dežja ali pa, da bo mlakuža še manjša in jih bom lahko sama ali pa kdo od drugih prostovoljcev, ki mu je kaj do narave, rešil in prenesel v reko z višjim vodostajem.

V čem je razlika med 15.25 in 16.05 uro

Ob 15.25 so bila ribice še žive. Premetavale so se v »kozarcu vode«. Mojega 14 letnega pasjega spremljevalca sem poskušala hitro odpeljati domov, vzela posode napolnjene z vodo in se odpeljala nazaj na prostor, kjer so nastali zadnji posnetki.

Ob 16.05 vode ni bilo več … Sicer sem hitela s pobiranjem, vendar sem vedela, da sem za večino bila prepozna.
Ribice sem v Biščah izpustila v Kamniško Bistrico. Trudila sem se, da bi vsaj največja pobrana riba preživela, kar mi je tudi uspelo … Preživelo je še nekaj Podust (mislim, da sem si zapomnila pravilno ime) in to je bilo to.

Žalostna sem.

Svetek Irena, Pšata