“Ob grobu se potopim v spomine, kako čas od otroka pa do starčka mine”

Ob današnjem dnevu spomina na mrtve oziroma vseh svetih, ko po tradiciji obiščemo grobove svojcev in bližnjih, nam je naš bralec Anton Dimc poslal svojo novo pesem, ki jo je spesnil ob tej priložnosti. Ob tem je spomnil na japonski pregovor, ki pravi, da je življenje podobno blisku. Oba namreč hitro mineta.

Dan spomina na mrtve je drugačen praznik. Drugačen zato, ker nas ne nagovarja k praznovanju, temveč k spominjanju. Spominjanju na naše prednike, naše najdražje, sorodnike in znance. Spominjamo se tudi posameznikov, ki so se borili za svobodo in darovali svoja življenja v različnih vojnah.

Ko bom umrl, ne vem, če šel bom tja gor v nebesa,
tam, kjer so svete duše brez telesa.
Pošlji Bog tja gor ljudi,
ki so z mano dobri bili.
In kdor me je imel vsaj malo rad,
ga poplačaj tisočkrat.

Danes šel bom na pokopališče,
tam, kjer od staršev zadnje je počivališče
in še od sestrice punčke male,
ko so očke prekmalu ji zaspale.

Z seboj vzamem eno svečko belo,
da dušo sestrice bo mal ogrelo
in še eno rdečo,
poklon staršem za nebeško srečo.

Ob grobu se potopim v spomine,
kako čas od otroka pa do starčka mine.
In ne moreš razumet,
da pride čas, ko treba bo umret.

Črke v kamen vklesane, me postavijo v realno stanje,
kdaj so oči njihove nazadnje zrle vame.
Kar zatulil bi na glas,
kako težko mi je,
ker ob sebi nimam Vas.

Z mašnikom molil bom en Očenaš,
saj zame tudi bo prišel tisti čas,
Da prav dolgo tudi sam po zemlji ne bom se mučil,
mogoče prav tej jami življenje bom zaključil.

Dimc Anton