Naključja so pomembna
Življenje je polno zanimivih naključij in včasih se človek tega zave šele v trenutku, ko se ozre nazaj in z distance pogleda na potek in razplet dogodkov.
Mož je pred sedmimi leti iskal primerno nastanitev za svojo, 89-letno mamo. Takrat sem v medijih, povsem slučajno zagledala oglas prekrasnega, skoraj novega objekta, ki naj bi ponujal še proste nastanitve. V tistem trenutku seveda še nisem vedela, da bo naključno viden oglas povsem spremenil naša življenja in da bom danes, sedem let kasneje, pisala naslednje vrstice.
Živimo v Ljubljani in poleg tega, da so Domžale zares čudovite, so nam tudi zelo blizu. Pa smo odšli na enega izmed ogledov in spominjam se, da sem s seboj, za družbo, vzela mojo, takrat 77-letno mamo Magdaleno, ki navkljub izjemni ljubezni do slikanja, po smrti moža, ni zmogla več v roke prijeti čopiča. Z možem sta namreč slikala skupaj in od tistega trenutka dalje, kot bi se slikanje zanjo ustavilo. Kot bi ne mogla več ustvarjat.
Mama je že od nekdaj samotar, in vem, da ji družba in druženje vsekakor predstavlja poseben izziv. Za časa Jugoslavije je bila Državna prvakinja v lokostrelstvu, ves ta čas pa je v srcu hranila veliko ljubezen do narave, predvsem pa gora.
Vsekakor ob vstopu v prostorno, z dnevno svetlobo osvetljeno halo, kjer je odprta jedilnica in čudovita kavarna, ki se na drugi strani odpira proti Kamniški Bistrici, še nisva vedeli, kako nama bo ta obisk povsem spremenil smer življenja. Ta zračen, z dnevno svetlobo obsijan in čudovito opremljen prostor, naju je prevzel. Iz čiste radovednosti sva se opogumili pogledat še ostale prostore in prišli do sobe, ki je bila bolj podobna garsonjeri, z velikim balkonom in kopalnico. Mama se je samo naslonila na balkonsko ograjo, se nasmehnila in rekla: »Tukaj bi z veseljem živela«. Moja mama Magdalena in moja tašča sta se tako skupaj, preselili v domu, ki sta si ga izbrali.
Mama se je po dolgih letih znova počutila brezskrbno in svobodno, saj je bilo zanjo dobro poskrbljeno. Skupno srkanje kave in posedanje na travniku ob reki, pa je vsem nam dajalo občutek, da smo nekje na počitnicah…nekje blizu gora.
V MGC Bistrica je doživela preporod in v enem samem letu naslikala okoli 40 olj na platnu. Na svojem balkonu, v 1. nadstropju, kjer so jo pozdravljali mimoidoči, je ob slikarskem stojalu sedela in slikala. Slikala, slikala in slikala. V avli doma je imela kar 2 razstavi.
V MGC Bistrica je resnično v celoti poskrbljeno za starostnike, tako za osnovne potrebe kot tudi za zabavo in družabno življenje. Da ne omenjam okrasitve za praznike. Pozimi toliko čudovito okrašenih novoletnih drevesc, ki so razporejeni po celotnem objektu, še nismo videli, občutki so tako zelo pravljični.
Kljub temu, da je mama samotar, takšne topline in prijetnih občutkov, ne bo nikoli pozabila; od razstav, smeha z Miklavžem in Božičkom ki te objame in obdari (pod preobleko pa se skriva direktor), prijaznega osebja v kuhinji, ki se trudi pocrkljati sto različnih okusov in želja, zdravstvenega kadra, ki brez sape teka od sobe do sobe in hiti pomagat, prijaznih in skrbnih čistilk, negovalk ter do ljudi, ki MGC Bistrica vodijo in skrbijo, da vse poteka tako kot mora. Skoraj vsak dan se po stavbi razlega glasba, petje, smeh …
Naša pot se je začela povsem naključno z oglasom, ki nas je pripeljal tja, kjer je mama začutila tisto nekaj, kar ji je povrnilo željo in dalo moč za vnovično slikanje. Življenje je resnično zanimivo in polno presenečenj. Tako so tudi nove želje in spremembe del življenja. Včasih se lahko vrnemo na točko, kjer se je vse začelo, le da smo tokrat drugačni. Obogateni z novimi spoznanji, izkušnjami in občutji, ki jih nosimo s seboj v srcih.
Zato bi se rada v imenu mame in vseh nas iskreno zahvalila za vse, kar nesebično dajete in za kar se trudite. Mislim, da je vaše delo eno najtežjih in obenem najpomembnejših.
Iz srca vam hvala za VSE!!!
Diana