Brez denarja se ne greje

Ni ga med nami, da v tej neznosni vročini ne bi poiskal hladnega zavetja. Kot ugotavlja naš bralec Anton Dimc z Vira pri Domžalah, je ena izmed odličnih rešitev za ohladitev v teh vročih dneh, klopca v parku. Tam je tudi nastala njegova nova pesem, ki jo je delil z nami oz. kar dve pesmi. Prva je uvod in govori o poletni vročini, druga, ki pa je tudi malo daljša, pa govori o moškem v tretjem življenjskem in njegovi “prigodi” na klopci v parku.

 

Vročina

Kdor se ob tej vročini okoli Kamniške Bistrice sprehaja,
gotovo mu pogled v strugo uhaja.
Saj bi marsikdo se not namoču,
če bi imel le tolk poguma,
da bi noter skoču.

Zaenkrat so not le race,
ki zares imajo plavalne tace.
pa še teh ni videti bilo,
tudi sonce za njih sveti premočno.

Se pa na bregovih reke več dogaja,
tam kjer mlada in stara se sprehaja raja.
Čimbolj se mrači,
vsaka klopca oživi.

Še v priponki na klopci pesem je nastala,
vsakomur se kaj lahko dogaja.
Za te vroče dni,
klopca v parku te mal ohladi.

Anton Dimc

Brez denarja se ne greje

Srce začelo je malo trokirati,
zato se stanje ni dal več regenerirati.
Moral sem dohtarja obiskati,
ker začel me je že mal zmanjkovati.

Bi poslal me na preiskave,
da preiščejo mi mal organe.
Da izvedlo bi se to,
kar men že jasno je bilo.
Da telo mi hira,
zato srce ga svira.
In to dohtarju povem,
da k specialistom se slačit pač ne grem.

Ni se strinjal z mano:
»Sam Bog ve, kje te bo pobralo?«.
Me zaskrbljeno v oči pogleda,
sem koj vedel, da se ne spreneveda.
Res, da medicina čudeže že dela,
a pomladit starga še ne more deda.
Se moj odgovor je glasil:
»Le recept za tabletke za srce bi rad dobil«.

Sem v lekarno šel po zdravila,
da me še ne obišče dobra vila.
In življenje mi ugasne,
da ne vidim več nobene »babe krasne».
Je za šestmesečni odlog,
jih predpisal doktor strog.

Potlej truplo lahko postanem,
še prej pa parcelo si najamem.
Tam kjer strici, tete, ati in pa mame,
so v jamah poravnane.
Ampak prej bom šel še mal v park,
čeprav nočem zamudit tist ta hiter vlak,
ki te odpelje na drugo stran,
božji sodbi stopit v bran.

Ko zdravje mi dopušča
in srce mi ne popušča,
grem na klopco v park sedet
in od blizu pogledat še ta mladi svet.
Al se splača še živet,
al pred rokom rajši prej umret?

Zdaj na klopci skoraj od jutra pa do večera,
vmes tud srknem malo pira,
Ker goveja juhca se mi tud že mal upira,
pa tud tabletke, kar v njem topim,
da bitje srca pospešim.
Zvečer mi tud ni treba pred ekran,
sem od parka čist zgaran.
Kaj vse se zdaj tam dogaja,
zgleda, da ponorela čist je raja.

En primer me pa vznemirja,
mi skoz možgane cele dneve dirja.
Še zaspat se mi ne da,
me obnorela je zdaj ženska ta.

En dan, ko tako sedim na klopi,
ena dama k men pristopi.
»Al smem«, reče mi na glas,
»Mal prostora za ta moj ženski stas«.
»Ja, seveda«, ji odgovorim,
oči pa ne gredo z njenih mi oblin.
Vem, da to je opazila,
ko se k meni je nagnila
in lepo se zahvalila,
Pa usedla se tako,
da pol stegna je videti bilo.

Me pa ena koj prešine,
kaj ta ženska k meni rine.
Al ji gre že res slabo,
da ji stari dedec dober bo?
No res, da sem že čisto za odpis,
s s tabletki lahko popravim vtis.
Vrednost dnarja pa od mladga al pa starga je enaka,
to v tem poslu ve že ženska vsaka.

Kaj zamišljen si zdaj striček ti,
pri men nocoj se marsikaj lahko zgodi.
Še popust lahko dobiš,
če to noč pri men prespiš.

Dnarja nikol ne nosim s sabo,
še manj, da dal bi ga za kakšno »babo«.
Sicer nekaj ga je blo,
a premal, da v postelji bi mi bilo toplo.
Tako že v začetku se je stvar zalomila,
pa se dama, kar hitro je poslovila.
Na lov za drugim, ki ma dnar,
a zame, zame pa ji blo več ni mar.

Spomin na njo mi pa ostane,
ko zleknem na rjuhe si oprane.
A spanca pa še dolgo ni,
ker v mislih me na miru ne pusti.
Mukoma se potlej le zaspal,
zjutraj pa en plan skoval.
Da brez dnarja ne grem od doma,
mogoče pa spet k men priroma.

Bi pa eno južno rad ji plaču,
v posteljo mojo pa jo nebi vlaču.
Saj vem, kaj bi lahko počel,
ampak, le za družbo bi jo imel.
Da ob juhci ne bil sam,
kakor vsak naslednji dan.

Ženske riti pač niso igrača,
to ve vsak, pa tud če plača.
Je v teh letih bolj zaspati sam,
lahko z infarktom ta zmenek je končan.

Mogoče pa sploh ne bi bilo slabo,
če na ženski zaspalo moje bi telo.
Bi to bil bi šok za tisto damo,
al bi ji napravil le reklamo.
Da res »baba» je taprava,
da dedce, kar uspava.

Le, kaj bi sv. Peter potlej reku,
ko pred njega dušo bi privleku?
Odgovora sicer ne poznam,
le pred Boga, me blo bi stopit malo sram!

Anton Dimc