Anton Dimc: Hvalnica in prošnja dr. Francetu Prešernu

Prešernov dan, ki ga praznujemo danes, 8. februarja, je praznik slovenske kulture in spomin na našega največjega slovenskega pesnika dr. Franceta Prešerna. Naš bralec Anton Dimc z Vira pri Domžalah, ki nas vedno razveseli s svojimi pesmimi, nam je poslal pesem posvečeno velikemu pesniku, avtorju Zdravljice, katere sedma kitica je slovenska državna himna. Preberite njegove misli strnjene v rime, katere bi verjetno z veseljem prebral tudi sam Prešeren.

Ko srce nima več moči,

da po žilah poganjalo bi kri

in ko roka ne zmore več pisati besed,

da nastal spet novi bi sonet,

nepopisan list na mizi obleži …

na njem zaznati več besednih ni sledi …

 

Poezija Tvoja pa ni umrla,

zmerom bolj se nam v zavest je vdrla,

iz njih nam veje pogum in opomin,

da se moramo zavedat’ svojih korenin …

 

Korenin pa noben pravice nima nam zatreti,

zato naš rod mora sam skrbeti …

A Tebi, Tebi naj le reče Hvala,

za vse, kar je Tvoja misel Slovencem dala!

 

Toliko lepih verzov si nam dal

z besedo domačo si jih koval.

Jezik iz domače hiše

si ponesel v svet in še više …

Se beseda mamina ni izgubila

v delih tvojih ne bo minljiva –

Dota vsem Slovencem neprecenljiva …

 

Mnogo poetov slovenska mati je rodila,

ki jim mar bila ljubezen je in domovina

in jezik domač nikoli ni bil spotika,

v rimah spravljena njih največja je odlika …

 

Le največji mojstri zmorejo pisat tako poezijo,

mogoče prav zato,

ker v srcu preveč trpijo,

ko iščejo si v megli dneva ljub obraz,

da pozabili bi … kako preklemano je mraz,

da ni topline teh noči,

ostajaš sam – ker one ni …

 

Saj razumem te, France,

od kod tak’ lepe pesmice …

Kdor ljubezen v srcu nosi,

ta Boga za pomoč ne prosi,

le zarosi se kdaj oko,

Ko zaboli srce te premočno!

 

A vendar – zdaj, ko tvoja duša je nad nami,

mogoče čisto blizu Božji rami,

še ti prosi zdaj Boga,

da bo milostljiv do naš’ga naroda

in naj nalaga nam več pokore,

marsikdo od nas tega več ne zmore …

In greh ter neumnost vladarjev naj ne bo vodilo,

da Slovencev ne bi pogubilo,

saj dežela je prelepa,

takih krajev in ljudi

 na Zemlji ne najdeš zlepa!

 

Veš, še zmeraj beseda naša se zanemarja,

beseda tuja jo pokvarja.

Se sliši vedno več okoli nas

o, jes, okej in tako naprej …

Je že prav, da narod se izobražuje

in drug jezik obladuje,

ko gre iz države tja na tuje,

a doma, doma,

naj govori se pa tako,

na katerem koncu dežele naše se rodil je kdo?

Saj Vem, da tega nikomur ne morem vsiljevati,

naj se le zaveda … čigava je njegova mati?!

 

In ko sto vprašanj se ti odpre,

kaj dogaja se zdaj z deželo našo,

je kultura in pa Bog šla v pozabo,

da jezika domač’ga več govort ne znajo?

 

Bolj beseda naša je čislana tam čez mejo,

tam dober vejo, kaj se grejo,

tam Slovenci hočejo ostati,

besedo materino ohranjevati.

Le mačehovska za njih je domovina,

jo bolj malo tam čez mejo briga.

Dela Tvoja pa ne bodo šla v pozabo,

dokler migal bom in bom še za rabo,

se bom trudil, kar se da,

da pesem Tvoja ne bo pozabljena,

Čeprav poet z besedo tisto pravo,

bolj v napotje je kot za spravo, 

pa še takrat gor plača,

kadar reže kulturna se pogača …

Včasih zmolim en Očenaš al’ dva

 in v molitvi prosim zdaj Boga,

da Slovencem naj modrosti zadosti da …

In ohrani nam ljudi in deželo lepo,

da ne gre k hudiču vse prekleto..

 

Ko koncu se vsakemu zgodi,

da telo v zemlji mu trohni 

in ko duša pojde v pekel al’ nebesa

gledat druge duše brez telesa,

naj uresničijo preroške tvoje se besede,

da za vedno združile bi sosede!

Anton Dimc