25. marec nas opominja, da je za narod vsaka mati neprecenljiva

Materinski dan je neformalen praznik posvečen materam. Po drugi svetovni vojni pa se materinski dan v Sloveniji zaradi praznovanja dneva žena sicer praviloma ni praznoval, zadnja leta pa spet dobiva svoje mesto v javnem življenju. Tako ga praznujejo v družinskem okolju, nanj pa se pripravljajo tudi v šoli. Starejši ljudje verjamejo, da se 25. marca začne spomladansko obdobje in se takrat v deželo vrnejo lastovke.

Ob materinskem dnevu se je oglasil naš bralec Anton Dimc, ki nam je za ta praznik posredoval dve pesmi. Prva je posvečena mami, druga pa vnučku.

25. marec nas opominja,
da je za narod vsaka mati neprecenljiva.
Za ta dan se spodobi,
da se vsaki mami vrtnica ali rožica pokloni.
Četudi nabrana na gozdni jasi,
naj zablesti v njeni vazi.

Mnogo poetov slovenska mati je rodila,
ker mar jim je bila ljubezen in domovina
in jezik domač nikoli ni bil spotika,
v rimah njih spravljena največja je odlika.
Se mamina beseda ni izgubila,
v delih njihovih ne bo minljiva.

 Ponosen sem nate o mama,
da sem del tega,
da beseda naša še kaj velja.
                                              Pa naj se reče po gorenjsko, štajersko, koroško, primorsko,                                                 prekmursko, kraševsko, notranjsko, dolenjsko ali osrednje slovensko,
le da pride iz srca.

Kdo od otrok vrtca nima, je pa stara mama (babi) neprecenljiva. Saj jih pazi in crklja, da razbremenjuje mlada starša prav oba. Vsakdo se vnukov svojih razveseli, zato v nadaljevanju tale pesmica sledi.

Na čisto poseben dan v letu se dete rodi,
oj dete rodi in svojo malo glavico v ta svet potopi.
Še mamici bolečina hitro premine,
ko drobceno bitje v prvi jok šine.

V hiši pa naši zdaj nov član prebiva,
za imenom Enej,
se eno drobceno bitjece skriva.

Res, da veliko dni za sabo še nima,
a ko očke odpre,
pove, da se ne skriva.

Jokati se skoraj ga nikdar ne sliši,
čeprav je mnogo ropota pri hiši.

Ljubezni od mamice in očka veliko ima,
lepo napreduje se to mu pozna.
Včasih ga tudi v voziček že dajo,
ga doli po ulici počasi peljajo.

Hrumenje avtov na cesti ga prav nič ne moti,
izgleda, da uživa v svoji dremoti.
Voziček njegovo je pravo zavetje,
mamica in očka pa budno čuvata svoje imetje.

Pri mamici hranil se bo mnogo še dni
dokler se pravi fantič ne naredi.

Kakor goba po dežju hitro raste,
naš fantek za sabo pusti dojenčkove čase.
Prvo že leto v torbico zvezke in knjige si baše,
v šoli polni razum za prihodnje si čase.

Da pa v življenju ne bode sam,
bratec in sestrica mu stopita v bran.
Bister je fantič, se to mu pozna,
v imenu njegovem uganka je vsa.

Dimc Anton