O letošnji valeti, praznovanjih in “O kratkosti življenja” #Ajdapiše
“Moja valeta je potekala v takratni Hali komunalnega centra, danes Športni dvorani Domžale. Spomnim se bolj malo – vsem nam je v spominu ostala sošolka, ki je imela to nesrečo, da je zaradi pet padla po stopnicah. Vendar se je hitro pobrala, nasmehnila in ponosno odkorakala po svoje spričevalo ter požela aplavz. Takšno je pač življenje – važno, da se poberemo. Po padcu ali pa v našem primeru virusu.”
V tem tednu se je zaključilo osnovnošolsko izobraževanje za devetošolce. S ponedeljkom so se zadnjič odpravili v osnovne šole, sedaj pa so pred njimi počitnice in nato nadaljevanje v srednjih šolah. Doživeli so nekaj unikatnega – šolo na daljavo zaradi zaprtja šol kot posledica epidemije. V zadnjih dneh se je na šolah med starši, učitelji in ravnatelji razbohotila polemika – ali bo valeta in kakšna bo valeta?
Ljudje prirejamo slavnostne proslave za pomembne dogodke – obletnice, poroke, rojstva, pogrebe in med drugimi tudi za tiste dneve, ko otroci zaključijo neko ero izobraževanja. 9 let navsezadnje ni kratka doba v življenju človeka. Verjamem, da je prav, da se takšen dan obeleži. Vprašanje je, na kakšen način? In pa predvsem – komu je namenjena obeležitev? Staršem ali otrokom? To je navsezadnje vprašanje za vse te naše velike slovesnosti – ko se dva poročita, komu je namenjen obred? Ali je rojstni dan v našo čast, namenjen nam ali družini in prijateljem?
Zaradi priporočil NIJZ in določenih omejitev, ki še veljajo, se je pojavila polemika organiziranja valet. Prejšnji teden smo lahko prirejali javne prireditve za do 200 ljudi, od tega ponedeljka naprej pa za 500 ljudi. Prav tako velja prepoved zunanjih ljudi v šolskih objektih. Šole so se pod vodstvom ravnateljev morale samostojno odločiti, kaj bodo naredile z valeto. Tistih klasičnih valet ni bilo – v dvoranah, ko nekdo profesionalno organizira slavnostni dogodek s programom, plesom učencev in s starši. Letos so bili drugačni zaključki – devetošolci, ki so se sprehodili skozi šolo, in so jim ostali učenci ploskali. Devetošolci, ki so praznovali »sami« v športni dvorani. Starši so jih počakali pred šolo in se fotografirali. Ali pa starši, ki so to proslavo gledali na velikem zaslonu pred šolo. Idej in izvedb je bilo nešteto.
Meni, kot zunanjemu opazovalcu, se je to zdelo super. Sploh, ko sem slišala opazke ravnateljev, da je takšno praznovanje bolj po meri in željah otrok, in da so tudi sami bolj uživali. Ko sem slišala učence, ki jim je bilo to bolj všeč. Meni je všeč, ker je prevetritev. In tega smo od Korone veliko prejeli ter smo lahko za to hvaležni. Ker so se stvari spremenile, imamo unikatno možnost, da razmislimo o smotrnosti naših dejanj. Morda so »klasične« ceremonije pravi odgovor. Prav morda pa niso. Nič pa ni narobe, dejansko je celo zelo potrebno, da včasih razmislimo, zakaj nekaj delamo. Verjetno ste kdaj pobrali kakšen recept za kuho od svojih prednikov, ki so stvari delali po nekem postopku. In včasih se zgodi, da kakšno stvar delamo na točno določen način, ker pač mislimo, da moramo. Zgodba o zvezanih nogah piščančka v loncu gre tako – hčerka je vprašala mati, zakaj je potrebno zavezovanje nog med kuho. Mama je odgovorila, ker jo je tako naučila njena mama. Vsi odgovori po generacijah so bili identični, dokler ne pridemo do prapra…mame, ki je imela premajhen lonec in je zato zvezala piščančje noge.
Spoštujem tradicijo. Še danes znam zapeti Gaudeamus Igitur (oziroma De Brevitate Vitae – »O kratkosti življenje«) ki se tradicionalno poje ob podelitvah na univerzah. Besedilo v latinščini je iz daljnega leta 1287, tradicija petja pa je prav tako že zelo dolga. Zanimivost te pesmi je v tem, da se poje na slavnostnih prireditvah kot zaključek izobraževanja, dejansko pa je pesem o radostih univerzitetnega življenja. Spomnim se, ko sem jo nazadnje pela na podelitvi magistrske naloge. Verjamem, da določene tradicije morajo obstajati. To je naša vez s preteklostjo. Verjamem tudi v praznovanja takšnih posebnih trenutkov. Toda, ali smo v dobi potrošništva pretiravali?
Smo pretiravali in naredili slovesnosti preveč profesionalne? Imamo praznovanj preprosto preveč? Primer – v šolah otroci za prvi šolski dan dobijo nekaj sladkega. Potem gredo s starši na nekaj sladkega. In dejansko se zgodi, da otroci zavračajo sladice, ker imajo že vsega preveč. Ne le otroci – tudi nam se to dogaja. Da praznujemo svoj rojstni dan tolikokrat, da nam gre preprosto že vse na živce. Potem so tukaj še poroke, ki so postale »ameriške«. Megalomanske. Takšne, da utrudijo nevesto, ženina, starše in na koncu še vse svate. Ko traja predolgo in je hrane preveč. Organizacija dogodkov ni enostavna, toda moja logika je preprosta – užitek ob dogodku mora prinesti več veselja kot pa skrbi.
Znašli smo se v dobi, ko je včasih resnično vsega preveč in je preprostost luksuz. Vendar smo tako vpleteni v to kolesje, da težko pridemo ven. Vemo, da nas nekaj moti. Pa se težko ustavimo. Zato je bil ta čas pravi dar. Prisiljeni smo bili spremeniti navade in razmisliti. Vsaj o določenih stvareh. Kaj bomo sedaj naredili, je na nas. Lahko se vrnemo nazaj, kjer smo bili. Delamo kot smo delali. Nekatere stvari smo namreč zagotovo delali pravilno. Nekatere stvari pa so izgubile smisel. Verjeli smo, da lahko izboljšamo te naše slovesnosti – jih naredimo večje, bolj bleščeče, bolj profesionalne. Če to naredimo, bodo boljše. Vendar življenje ne deluje vedno tako. V velikosti se včasih izgubi samo bistvo. Izgubimo se mi sami. In takšne proslave, praznovanja, obletnice, dogodki nam ne dajo več tega, kar smo si želeli. Uživati in praznovati nekaj posebnega v našem življenju. Praznovanja so posebna, ker niso vsak dan. Zato preveč praznovanj ne gre. Tudi torta lahko izgubi okus … Poiskati moramo smisel. Naš smisel. Osebni smisel. Smisel, ki ga imamo kot družba. Tudi smisel praznovanja. V tem konkretnem primeru – praznovanje uspešnih devetih let. Valeta je zaključek obdobja. Je praznovanje večletnega druženja skupine otrok, ki so skupaj odraščali in gredo sedaj vsak svojo pot. Skupaj so se učili in izobraževali. Skupaj so rasli in dozorevali. V šolo so vstopili kot otroci, sedaj pa so najstniki. Niso še odrasli, vendar pa niso več otroci. To je bilo nepozabno potovanje, ki jih bo vsekakor definiralo v prihodnosti. In prav je, da praznujejo skupaj to svoje obdobje.
Dragi devetošolci, čestitke!
Avtorica: Ajda Vodlan (Ajda piše)