Razlog, zakaj mi nikoli ne zmanjka tem za pisanje, je tudi v tem, da če imaš oči odprte, se vedno dogaja nekaj, kar lahko komentiraš. Prvotno temo, ki je bila predvidena za ta zapis, bom tako naslovila zgolj v zaključku, sedaj pa mi pustite, da dodam kanček svojega mnenja na dogajanje v slovenskih medijih in politiki v teh dneh.
Če torej slučajno še ne veste: poslanke Svobode so bile na naslovnici revije Demokracija upodobljene v nacističnih uniformah, naslov pa se je glasil: Sieg Heil, Gibanje Svoboda!
Prva reakcija marsikoga je bila popolnoma čustvena. Toda, če se spomnite dogajanja v Franciji pred leti in naslovnice na reviji Charlie Hebdo, ki je rezultirala v streljanju in protestih, je bilo sporočilo jasno – mediji imajo svobodo, po eni strani je to umetniška svoboda, po drugi pa prav medijska. Ne pozabimo navsezadnje, da svobodni mediji veljajo za neuradno četrto vejo oblasti v demokraciji. Kdaj jih torej lahko omejimo?
Poslanke na naslovnici so namreč že dejale, da bodo v danem primeru uporabile vsa razpoložljiva pravna sredstva, tako kazenska kot civilna. Je to res pravi pristop, se sprašujem. Kajti nalijmo si čistega vina – nivo politične kulture v Sloveniji je tako zelo slabo, kot še nikoli prej. Takšne naslovnice, ki so namenoma provokativne, me torej (žal!) ne presenetijo prav nič več. Poslušajte nivo debat v hramu slovenske demokracije, na eni in drugi strani, pa boste videli, kaj mislim. In niso le politiki – odprite komentarje pod novicami v vseh slovenskih medijih, levih in desnih, pa preberite, kaj navadni ljudje pišejo. Anonimnost na spletu je očitno odprla Pandorino skrinjico v najbolj ogabne dele naših misli. Pa tudi komentarji na družbenih omrežjih, o čemer sem že pisala. Ko na slikah prijetne babice z vnučki komentirajo »cipa, kurba, kuzla« in podobno kot komentar za osebe, ki jih sploh ne poznajo, vidiš, kam smo padli.
Politične korektnosti ni konec. Še vedno obstaja za določene teme, za katere ne smemo izraziti svojega dvoma ali mnenja, saj bi izpadli necivilizirani, neliberalni, netolerantni, nestrpni in še kaj. Ironično se včasih zdi, da v svobodnem svetu vse več tem iz vzroka tolerance in strpnosti ne dopušča prostih misli navadnega človeka.
Je ta naslovnica zadnja točka, je to dno? Verjetno ne. Žal verjamem, da lahko slovenska kultura, slovenski mediji in predvsem politična kultura pade še globlje. Kar me najbolj žalosti, je dejstvo, da ne vidim, da gremo v boljšo smer. Vseh 90 poslancev in tudi ostali pripadniki vlade imajo možnost za preobrat. Žal ga ne izkoristijo. Žal vsi skupaj dolivajo na ogenj.
In zato tudi moje vprašanje, če je pravni napad na provokacijo najbolj smiselna stvar s strani stranke, ki obljublja drugačnost in to predvsem v smeri strpnosti ter odprtosti.
Poglejte naslovnico revije Mladina iz leta 2004 – tukaj (https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-MY0X5RQT). Kar koli si mislite o prvaku opozicije, se vam zdi to prav? Tudi, če ga ne zagovarjate, dvomim, da res verjamete, da je nacist. Ali pač? In kako torej lahko neka revija nekaj objavi, druga pa ne? In to ni edini primer.
Kar me torej vse bolj skrbi v naši državi, je dvoličnost. Saj se spomnite tistega grafita v Domžalah: vsi smo enakopravni, samo nekateri bolj. Neka revija lahko nekaj naredi, druga ne. Neka politična stranka ja, druga ne. In jaz lahko nekaj naredim, vi pa ne? Ko se pogovarjam z ljudmi, jih ima žal vse več neke slabe izkušnje – sodelavec v službi je lahko nekaj naredil, pa je bilo vse v redu, vi pa ne. Nekdo je na sodišču oproščen, drug ne – za enako zadevo. In tako naprej … Ko tako gledam revijo Demokracija, me skrbi. Pa ne zaradi naslovnice. Kot je rekla poslanka opozicije, naslovnica pač ni primerna. Toda vprašanje ni, kaj bomo sedaj s tem, ker provokacije se nadaljujejo zgolj, če se jih podpihuje, ne pa, če se jih ignorira – vprašanje je, kaj bomo s tem v prihodnosti.
Za zaključek sem obljubila, da naslovim temo, ki je bila prvotno mišljena, pa vendar se dobro dopolnjuje z napisanim. Besede so najmočnejše orožje, bi bil naslov. Zelo stara misel, toda zanimalo me je, kako živi danes. V našem svetu smo prepovedali udarce kot reševanje kakršnih koli težav. Da nekomu daš klofuto, je skoraj konec sveta. Toda kaj pa, ko mu poveš vse grde besede? Saj smo se počasi že začeli zavedati, da znajo besede veliko bolj boleti kot udarci. Toda, kaj smo naredili na tem področju? Nič. Saj to ni prvič, da pišem o tem – že večkrat sem citirala Milana Deklevo in njegove misli, da ta svet potrebuje poezijo in predvsem nežne besede. Toliko je nasilja okoli nas – v glasbenih besedilih je toliko grdih besed, v novicah, v vsakdanjem življenju … Toliko obsojanj. Kritik. Tako veliko, da se dejansko sploh ne zavedamo. Postali smo trdoživi in odporni, ker ni druge. Če pa se za trenutek zares ustavimo in pogledamo, v kakšnem svetu živimo, pa vidimo: žalosten je. Poln materialnih dobrin, pa malo pristne topline. Poln tekmovalnosti in zavisti.
Za praznike vam želim lepe besede. Nežne misli. Tople in prikupne filme ter glasbo, ki poboža dušo. Namesto materialnih dobrin vam želim vse tisto, kar bo vašo dušo dvignilo nad to življenje in ta svet. Naj bo srečen božič!
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
