Kratkohlačnikove zgodbe iz 80-ih: Tekajoča pernata kamikaza
Ko pogled usmerim nazaj, tistih dobrih lepih petintrideset let, ko smo se kot smrkavci podili s kolesi po prašni gozdni poti, gradili skrivalnice v gozdu… Bilo nam je res lepo, le da si takrat tega niti nismo zavedali. Tega pa mislim je naša današnja mladina prikrajšana. In zakaj je temu tako? Zaradi nas staršev? Ker smo hoteli svojemu otroku ponuditi morda tisto nekaj več, da bi imeli tisto česar mi nismo imeli? Pa je temu res tako? Sem mu nudil več, kot sem doživel sam? Mu je bilo bolje, je živel lepše?
Mislim, da smo s tem, ko smo mu ponudili igro za računalnikom, čas za televizorjem, ki se je nam je v naših časih zdel kot iluzija. Znanstvena fantastika v časih, ko smo mi gledali še črno-bele televizorje, so bili računalniki ter igrice le za redke izbrance. Ampak mi imamo sedaj lepe spomine na mladost, zaradi katerih se lahko skupaj s prijatelji nasmejimo.
V naših časih, smo vsi komaj čakali, da se pričnejo počitnice. Da se vzpostavijo tabori. Ja, prav ste prebrali. Takrat smo živeli streljaj od Domžal. Na vasi. In naš otroški dan se je pričel tako, da si se usedel na kolo in se zapeljal do najbližjega prijatelja. Z njim do naslednjega in tako naprej, dokler ni bila zbrana cela družba. Potem smo se skupaj, lučaj iz naše vasi, igrali v gozdu. Kot sem omenil že na samem začetku, so bili v vasi tabori. In kako je to bilo. Ja itak, kot vedno, smo se kratkohlačniki malo prepirali in zaradi teh prepirov so nastali tabori, kjer so določeni držali skupaj. Gozd okoli vasi, ta pa nam je ponujal zavetje. Bili smo pravi mali Robini Hoodi. Eni so bili dobri, drugi slabi, vsi skupaj pa smo bili male mamine mazice.
V resnici pa je tudi šlo le za leto ali dve razlike v starosti. Ampak nam se je zdelo, da bomo s svojimi veščinami v gozdu, kjer smo kopali luknje, delali skrivalnice ter pripravljali taktike, kako bomo ugrabili njihovega vodilnega in mu seveda krepko podkurili. S tem pa prevzeli oblast nad vasjo, da bo vse samo naše. Bili smo tako strastni, da so imele naše ljube mame kar veliko dela s krpanjem naših oblačil in seveda tudi ran. Včasih so bile rane od padcev pri plezanju po drevju. Kdaj pa so nastale tudi zato, ker je bila vožnja s kolesom, bežanje pred nasprotnikom sosednjih taborov in prerivanje med samo vožnjo, ki pa se je na koncu lahko tudi končala za robom cestišča, ter seveda tudi v kakem grmovju ob cesti ali poljski poti. Zato ima življenje na vasi lahko tudi svoj čar, ki si ga v sami mladosti niti ne predstavljaš.
Na popolnoma lep sonči dan, ti lahko tako zelo lepe počitnice prekriža tudi glavna osnova za juho. Kaj bi to bilo? Ne, ni goveja juha. Saj govedo ni hodilo prosto po cestišču. Ja, je pa slednja, kokošja juhica, ki lahko desetletniku pri vožnji s kolesom naredi spomin za celo življenje. Takrat trpeč in mučen trenutek. Danes, pa se spominjaš tega dogodka skoraj s solzami v očeh. In kaj se bi lahko z glavno jušno sestavino zgodilo tako hudega? Ja to, da na lep sončni dan, ko kokoši veselo brskajo po domačem dvorišču. Večji del njih je brskalo na domačem terenu. Se pa najde tudi kaka, kako naj reče človek taki kokoši drugače, kot kamikaza.
Da pa ta dogodek opišem malo bolj slikovito in si ga kot bralec lahko predstavljate, kako izgleda ta hitro begajoča v levo – desno tekajoča kamikaza, ki se je verjetno samodejno izločila od ostalih pridnih pridelovalk ”našega” zajtrka. Kot mulci se z kolesom nismo skoraj nikoli vozili počasi. In ko imaš veter v laseh in nasmeh na obrazu, tam v daljavi opaziš napadalca, kateri se bliža iz leve strani. Teče dokaj naravnost (malo jo je vendar zanašalo levo in desno, verjetno iz navade, ko bežijo pred gospodom petelinom) s široko razprtimi perutmi, rep je bil morda nekoliko v rahlo spuščenem položaju, glava pa močno iztegnjena naprej. Ti se pelješ s kolesom in še kar poganjaš, hitrost narašča … kamikaza iz leve se ti zdi … No vsaj meni se je zdelo tako, da bolj ko sem jaz poganjal, bolj je kamikaza hitro tekla, zaradi razprtih peruti pa se ti že zdi, kot da se z vsakim drugim korakom samo še dotika tal. Kot letalo, ki je tik pred vzletom. Večja, ko je bila hitrost, bolj je šla glava proti samim tlom in je že bila tik pred tem, da z kljunom začne drgniti ob tla. Tako jaz kot pernati kamikaza v samem napadu iz levega boka, sva dosegala svojo najvišjo hitrost. Občutek pa je bil takšen, ko sam pri sebi misliš, da boš še dvakrat obrnil pedala in prebil zvočni zid.
No, temu ni bilo ravno tako. Je počilo in to zelo močno. Ampak ne zato, da bi eden ali drugi dosegel samo hitrost zvoka. Pač pa zato, ker se je zgodilo najhujše možno, na kar kot kratkohlačnik niti ne računaš, da je kaj takega sploh mogoče. Da te lahko mali in tako hudo opevani pernati kamikaza v trenutku samega trka spravi do tega položaja, da preprosto poletiš. Sam pogled na kamikazo, ob njegovem atletskem tekom, ti daje občutek, da bo slej ali prej poletela v višave. Vendar je usoda hotela drugače, srečanje je bilo neizbežno. Tako je na koncu končala glava ravno med špicami mojega prednjega hitro drvečega in se vrtečega kolesa. Tista sila enega, ko se v trenutku med samo vožnjo, prenese na drugega. Ko se spogledaš med samim trkom, iz oči v oči. In dobiš ta isti občutek, da ravno tik pred usodnim udarcem za kokoš, le-ta ima še toliko smisla za humor, da ti v tistem zadnjem trenutku svojega življenja pokaže jezik. Kokoš je povzročila blokado kolesa, posledica pa je bila sila, ki je fanta krepkih kilogramov v tisočinki sekunde izstrelila v zrak.
Padec, oziroma bližnje srečanje, kljub kakšnemu gramu večje telesne mase, katero naj bi telo naredilo bolj obloženo. Jaz temu pravim pravilno aerodinamično izpopolnjeno in izklesano in ni niti malo pripomoglo k samemu zmanjšanju poškodbe ob dotiku s tlemi. Sledil je zlom noge, odhod do zdravnika, od tam pa potovanje do same Ljubljane ter mavčni oddelek v UKC. Naslednji dan pa še izvem, da je iz ”madam kamikaze” nastala okusna juha. Da tako dobre še niso jedli. Nekaj pa drži. Takšnih prigod si mestni kratkohlačniki niso mogli privoščiti.
O tem, kako je bilo s tabori pa morda v naslednji zgodbi.
Avtor: Kratkohlačnik iz 80-ih; Foto: J. H.