Po navadi se izogibam političnemu komentiranju, vendar se mi ob spremljanju dogajanja v času ameriških predsedniških volilnih kampanj poraja toliko misli, da sem se odločila poseči tudi na to področje. Morda najprej na kratko, zakaj ne pišem toliko o politiki – politični komentarji in kolumne so po večini močno cinični, predvsem pa subjektivno obarvani. Tako močno si želim, da bi za nekoga, ki je usmerjen bolj v levo, prebrala kritično kolumno do svoje lastne strani (in seveda enako na desni strani). Tako pa se bere zgolj in samo obtoževanje. Mogoče tista zimzelena nekega nogometaša, ki je bil samokritičen, še najbolj pa do samega sebe, niti ni tako smešna in bi se je morali bolj držati. Če stopim korak stran od politike, se dejansko zdi, da je postala družbena norma držati skupaj ne glede na vse. Kaj se je zgodilo z normami in vrednotami? Predvsem pa, kdaj je postalo uspešnejše lagati in zanikati kot pa priznati napako in se opravičiti? O politiki tako redkokdaj pišem predvsem zato, ker ne vidim možnost vplivanja – beli berejo belo in mislijo belo, črni črno, rdeči rdečo. Argumenti so izgubili veljavo, resnica pa je nepomembna.
Če torej preidem na ameriško politiko, se mi zdi ravno ta zadnji omenjeni očitek, še toliko bolj viden. Sredine, ki bi se odločala, ni več. Sta le dva pola, ki sprejmeta ponujeno in vztrajata na svojem. Ne bom se postavila na noben pol, saj verjamem, da je potrebno pometati pred svojim pragom, prav tako pa se mi zdi popolnoma nepotrebno poročati o svojih preferencah tujini, saj to niso naši voditelji. Presenetilo me je, da politični atentat na kandidata ni zares nič spremenil. Mar se noben volivec ni vprašal, čemu atentat in kako je to možno? Pa tudi ko so tega istega kandidata obsodili na sodišču, se ni nič zares spremenilo. Nekoga torej izberejo in ljudje ga podpirajo, ker pač na tej strani so? Tudi na drugi strani je enako – ko za nekoga vidijo, da ne gre, in namesto njega čez noč ustoličijo drugo, se to kar avtomatsko sprejme? Ker se pač podpira naše …
Ste vedeli, da je Biden najstarejši ameriški predsednik v zgodovini? Naslednji je Trump in nato Reagan. Najmlajša sta Roosevelt in Kennedy. Ko je slednji kandidiral, so se v Ameriki začeli množično pojavljati televizorji in predvajali so prvo televizijsko soočenje predsedniških kandidatov v ameriški zgodovini. To je pomemben podatek, saj je bil JFK mlad in energičen ter mu je prav nastop v živo, ki ga je kar naenkrat lahko spremljalo na tisoče Američanov, močno koristil pri nabiranju točk. Torej, kako je možno, da v dobi, ko se vse snema in predvaja, izbirajo med dvema starejšima kandidatoma, ki imata oba zdravstvene težave? Se vam ne zdi ironično, da na vseh korakih poslušamo o enakosti spolov in posledicah patriarhata, tukaj pa za najpomembnejšo funkcijo tekmujeta dva bela starčka? No, saj ne tekmujeta več …
Ni le ameriška politika, temveč je to vse bolj klasična politika na Zahodu. Vse več razdruževanja, manj sredine. Pa niti ni sredina tako zelo pomembna, kot bi bilo povezovanje. Pred dnevi sem brala knjigo Po Habsubrško, sedem pravil za viharne čase. Nadvojvoda avstrijski, Edvard Habsburški je napisal »ljubezensko pismo moji rodbini«, ki me je pritegnilo k razmišljanju o današnjih politikih. Ne verjamem, da je odgovor na boljši sistem v vračanju k monarhijam in torej k neki krvni liniji voditeljev držav, ko nimamo niti izbire sprejemanja, pa če je nekdo sposoben ali pa niti malo ne. Vendar je dober njegov poudarek na vzgoji bodočih voditeljev. Kako namreč nekdo danes postane politik? Ali na te funkcije res postavljamo prave ljudi? Ljudi, ki imajo širino in ki delajo v dobro države? Ljudi, ki so vešči diplomacije in imajo dovolj kontaktov po svetu? Ljudi, ki služijo narodu in ne iščejo koristi le zase.
Naj zaključim s citatom iz te knjige, ko je Franc Jožef o vlogi cesarja dejal: »Moj položaj je namenjen temu, da svoja ljudstva ščitim pred njihovimi politiki.« Avtor knjige je dodal v razmislek naslednje vprašanje: »Kdo pa danes ščiti volivce pred njihovimi politiki?« Jaz pa bom k temu dodala še misel JFK-ja: »Naš sistem ni brez napak, pa vendar ne potrebujemo ograj, da zapiramo ljudi v lastno državo.« K nostalgiji prvega, ki vsebuje dobro poanto, se tako nanašam na ta del sistema, ki ima napake, saj vidimo, da v demokratičnih republikah v globalnem informacijskem svetu žal prevladuje populizem in bomo morali za voljo nas samih in skupnega dobrega poiskati izboljšane rešitve.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
