Znam za jedan grad #Ajdapiše

Zove se Beograd. Prepeva znana srbska starleta. In naposled sem videla ta beli grad, belo mesto, ravno v času, ko je dogajanje v mestu zapolnilo medije širom države in regije.

Beograd je mesto, ki ga je večina Slovencev že obiskala. Je mesto zabave, pa tudi mesto poslovnih priložnosti. Sama sem ga sicer želela videti, ko sem bila mlajša in bolj željna zabave, je bila ta želja še večja. Pa nikakor nisem uspela priti tja. Nazadnje sem se prijavila na izlet Obrtne zbornice Domžale v Beograd in že nekaj vplačala. Pa se je zgodila korona in izlet je odpadel. Sedaj pa se je pojavila priložnost, da naposled obiščem to mesto in šla sem.

Je mesto blišča in bede. Po eni strani visoke stavbe, po drugi v bližini centra mesta živijo cigani sredi velikanskega smetišča, kjer se potekajo potepuški psi in kjer velikokrat srečaš policijo. Zdi se mi prav, da Slovenci potujemo v tujino in vidimo takšne razlike, saj se vse premalokrat zavedamo, kako lepo je v Sloveniji. Kako veliko čiste narave imamo, kako skrbni smo glede ravnanja z odpadki in navsezadnje predvsem naslednje: pri nas revščina obstaja in mnogim je težko plačevati položnice. Nimamo pa veliko ljudi, ki ne bi imeli strehe nad glavo in ki brskajo po smeteh. Naj tako ostane tudi v prihodnosti in zato razmislimo o politikah, ki jih izbiramo in volimo (zasebno vs javno na primer).

Je mesto, kjer so plače krepko nižje in stroški podobni. V trgovinah in restavracijah velikih razlik ni, mnoge stvari so celo dražje. In sprašuješ se: kako preživijo? Pa potem pomisliš, da se verjetno enako sprašujejo severnjaki, ki k nam prihajajo z višjimi plačami, stroški pa so podobni kot pri nas. Naj torej ne čudi, da marsikateri mlad človek pomisli, da delo v Salzburgu ni slaba ideja. Čeprav ima rad Slovenijo.

Pravijo, da je to mesto zabave. Naj povem, da prvi maj ni dobra izbira za žuranje, saj je veliko stvari zaprtih. Vsekakor pa je razlika v ljudeh, ki so bolj sproščeni in odprti. Ljudje se množično podajo na prvomajski piknik in vidi se, da jih življenje sili v iznajdljivost. S seboj prinesejo hrano, stole, zvočnike in sami poskrbijo zase. Naj bo to torej razmislek o slovenski družbi – varnost velikokrat pridobiš za ceno svobode. Ko je to fizična varnost in zgolj omejevanje svobode s svobodo drugega, nam je to sprejemljivo. Vendar pa morda ne pomislimo, da socialna varnost pa odnaša človeško iznajdljivost. Slednja pa je nagon, volja in želja po preživetju. Ter verjetno najmočnejše zdravilo proti depresiji, če ima ta izvor v pomanjkanju smisla življenja.

Beograd je mesto, kjer vozijo travmaji. In kjer se lahko zopet vprašaš: zakaj že jih nimamo v Ljubljani? Čeprav so stari in v slabem stanju, pa vozijo redno in so možnost prevoza za vse tiste, ki nimajo alternativ. Če bodo v prihodnosti avti res vse bolj alternativni in torej posledično dražji, bo potreben razmislek, kako bomo zavarovali vse tiste, ki že sedaj izgubljajo čas z javnim prevozom. Čas je denar in tako revščina ostaja v svojem krogu.

Beograd je mesto, kjer ljudje pridejo na gledališko predstavo brez karte. Pa ne zato, da bi zastonj vstopili. Temveč ker je predstava razprodana in bodo počakali, če koga ne bo, da karto kupijo in si predstavo ogledajo. Čeprav pravimo, da je Srbija manj razvita, pa je lahko to povod v razmislek o stanju kulture v naši družbi. Je cenjena? Naj kar odgovorim, da očitno ni preveč, saj vse prevečkrat politika ob prvi misli na rezanje javnih stroškov poseže v kulturo. Češ to je najpomembnejša stvar, bolj pomembno je šolstvo, zdravstvo, varnost. Seveda. Seveda? Kaj pa je človek brez kulture?

In da zaključim še z aktualno mislijo ob dogodkih, ki so razburkali javnost. Mediji radi napihnejo stvari. Dogodek je tragičen, še bolj tragično pa je, da bomo o tem govorili, se čudili, zgražali, nato pa pozabili in se premaknili na naslednjo šokantno tematiko. Razmislimo o orožju, ki ga imamo doma – legalnem in nelegalnem, ter se vprašajmo: ali sploh kdaj lahko zares nekaj skrijemo pred svojimi otroci? Ne bodo vedeli kode za sef, ne bodo našli skrivališča? Jih res lahko dovolj dobro podučimo o posledicah streljanja? Navsezadnje o posledicah, ki jih ima oseba, ki enkrat v življenju strelja? Za zaključek pa v duhu celotne kolumne z oziroma na dogajanje pomislimo, kakšna družba smo in kakšna postajamo?

Dobro je, da odideš in se vrneš, kajti ko se vračaš, na domači kraj lahko gledaš od daleč. In vidiš, da se preveč ukvarjamo z malenkostmi, premalo gledamo na širšo sliko. Premalo razmišljamo o življenju samemu, ki je lahko tako hitro minljiv. Zato naj bodo takšni dogodek v opomin, ki ga očitno rabimo vsak dan znova: ne splača se sekirati za malenkosti. In ni res, da se živi le enkrat. Umre se le enkrat – živi pa se lahko vsak dan znova, vsako jutro na novo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.