Živimo v času, ko se sramujemo velikih ljudi le zato, da bi majhni prišli do veljave

Predsednik SFRJ Josip Broz Tito je umrl na dan 4. maja 1980. leta

V Domžalah imamo lep lipov drevored ob Kamniški Bistrici in marsikdo od mlajših prebivalcev našega mesta ne ve, da je teh 88 lip posvečenih predsedniku SFRJ, Josipu Brozu Titu, ki je umrl nekaj dni pred svojim 88. rojstnim dnem.

Na dan njegovega pogreba 8. maja 1980. leta so bile zastave na Buckinghamski palači, Capitol Hillu, Kremlju, Elizejskih poljanah, Hofburgu in širom sveta spuščene na pol kopja. Edinokrat in zadnjič v zgodovini se je držala seja Združenih narodov z eno samo točko – razglašeni so večdnevni nacionalni dnevi žalosti v več kot 80 državah sveta. Na pogrebu Maršala Tita v Beogradu je bilo 209 delegacij iz 128 držav, 31 predsednikov republik, štirje kralji, pet princev, 22 predsednikov vlad, 47 zunanjih ministrov, 11 predsednikov nacionalnih parlamentov. V Vatikanu so edinkrat v zgodovini zvonila zvona, v katedralah in cerkvah so se dajale maše zadušnice. To so dejstva ne glede na to kaj kdo danes misli o Titu.

Njegov oče Franjo je bil Hrvat, mati Marija pa Slovenka. Zgodnja otroška leta je preživel pri materinem očetu v Podsredi, nato pa je začel obiskovati osnovno šolo v Kumrovcu. Šolanje je končal leta 1905. Leta 1907 se je preselil v Sisak, kjer je delal kot vajenec.

Leta 1910 se je pridružil sindikatu metalurških delavcev in hkrati tudi Socialnodemokratski stranki Hrvaške in Slavonije. Med letoma 1911 in 1913 je delal nekaj časa v Kamniku (po njemu kasneje poimenovano podjetje Titan Kamnik), Cenkovem v Bohemiji in Münchnu ter Mannheimu v Nemčiji. Nazadnje je delal na Dunaju pri podjetju Daimler kot testni voznik. Jeseni 1913 so ga vpoklicali v vojsko, naslednje leto pa so ga zaradi protivojne propagande zaprli v trdnjavo Petrovaradin. Ostalo si lahko poiščete v zgodovinskih knjigah, v kolikor je Tito v njih še omenjen.

Če bi bil Tito ameriški državnik, bi ga zapisali z zlatimi črkami v zgodovino, mi pa mu ne privoščimo niti poštene ulice v Ljubljani. Živimo v času, ko se sramujemo velikih ljudi le zato, da bi majhni prišli do veljave. Kot že rečeno: svojo usodo si vsak narod piše (in briše) sam!

Avtorica: Mimi Šegina

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi