Zima pred vrati #Ajdapiše

Dnevi se krajšajo in vsako jutro je težje vstati, saj je vse bolj temno. Narava nam sporoča, da naj se umirimo. Narava sama se odloči, da bo počivala – drevesa odvržejo listje, medvedi se odpravljajo na zimski spanec in vse miruje. Tudi tisti, ki vztrajajo pri prejšnji podobi, recimo iglavci počivajo in nenabrane gobe v gozdu, polži so pojedli. Zima ni čas za rast ter nove poganjke. V naravi se pomladi stvari prebudijo, poleti zacvetijo, jeseni se umirijo in pozimi počivajo ter se pripravijo na novo leto. Kaj pa ljudje?

Naš delavnik ostaja isti. Dejansko je zima čas, ko se od nas zahteva še večjo produktivnost. Poleti vsi odidejo na dopuste in ljudje predčasno odidejo iz delovnega mesta, da izkoristijo sončne žarke. Pozimi pa delajo in delajo. Je to res logično?

Sploh v oziru, da energija postaja vse dražja, naša telesa pa vse bolj razvajena in zahtevajo tudi v hladnih dneh toplo/vročo temperaturo. In tako ogrevamo svoja domovanja ter hkrati vse pisarna in druga delovna mesta. Ko v teh dneh zakorakam v Zdravstveni dom Domžale, me tako res ne bi smelo presenetiti, da so čakalnice nabito polne. Ljudje so vse bolj bolni. Statistike nakazujejo, da kljub ozaveščanju in vse bolj zdravemu prehranjevanju, je vse več določenih bolezni: inspiratornih, pa recimo bolezni ožilja in nasploh naša imunost ni takšna, kot bi lahko bila. Če so naši predniki preživeli v resnično mnogo slabših okoljih in okoliščinah, zakaj nas torej teži toliko bolezni? Je to res normalno?

Pred kratkim sem brala knjigo o taoizmu z naslovom Ko duša trpi, telo nosi posledice in v spomin se mi je usidrala misel, da bolezni na stara leta niso nič normalnega. Da je človeška doba 120 let in če bi živel primerno, bi prišel in odšel v miru. Brez bolečin, brez bolezni, brez nalaganja bremena skrbi svojim potomcem. In kaj je primerno? Zmerno ter mirno. Povezano z naravo, brez stresa in veliko večjo pozornostjo v vsakdanjem življenju. Ker se življenje odvija prehitro mimo nas, niti nimamo časa, da bi bili pozorni na vse to, kar se dogaja z naravo, z družbo in navsezadnje z nami. Kdo ima čas vsak dan razmišljati o svojih mislih, svojih občutjih in reakcijah? Morda celo pisati o tem v dnevniku. Ne vem točno zakaj in kdaj pravzaprav je dnevnik postal zadeva dekliških sanjarjenj – nekoč so bili dnevniki zapisi in last vseh velikih filozofov in umov, ki so se zavedali, da je naša največja naloga spoznavanje samega sebe.

In če se vrnem v naše pisarne: vsake toliko časa kdo ponovno pride ven z idejo o štiriurnem delovniku. Obstajajo celo podjetja, ki so to uvedla. Verjetno jih bo kadrovska stiska pritisnila, da vse več to začnejo tudi ponujati. Sicer pa na delovnem področju ni velikih sprememb. Še vedno smo bolj kot za delo, plačani za število ur, ki jih darujemo podjetju. To sprejemamo iz dneva v dan. Čemu? Ker verjamemo, da tako pač mora biti.

V tem tednu sem brala knjigo Ivana Sivca z naslovom Sonce v megli, ki pripoveduje o uporu ižanskih tlačanov in njihovem napadu na grad Zonek leta 1848. Ko sem končala na zadnji strani in zaprla knjigo, sem se spraševala: smo danes res bolj svobodni, kot so bili nekoč naši predniki, tlačani, kmetje?

Stvari ostajajo iste vse do trenutka, ko nimaš več kaj izgubiti. In zato se naša družba že vrsto desetletij ne spreminja. Vse od konca druge svetovne vojne, pa potem še podkrepljeno s padcem berlinskega zidu, gremo po eni poti. Vse bolj verjamemo, da je to edina pot. Zdi se mi, da včasih niso verjeli, da je edina – so pa verjeli, da je najboljša. (Saj se spominjate govora JFK v Berlinu – mi ne potrebujemo ograjevati lastnih ljudi …?). Danes pa se nam zdi, da opcij ni. Da je to pač naš svet, naša družba, naša življenja. Pa je temu res tako? Ali pa pač status quo ohranjamo, ker vemo, da imamo trenutno še vedno preveč za izgubiti …

Zgodovina nam dokazuje, da so spremembe prinesle le revolucije: nasilne in krvave. Te pa se zgodijo le takrat, ko človek nima več druge izbire. Trenutno jo ima. Čeprav se vsakič, ko iz pisarne gleda ven zaveda, da smo vse bolj odtujeni od narave, od samega sebe in drug od drugega. Izčrpani, depresivni, prazni. Prihodnost ne izgleda boljša kot sedanjost. In morda upanje ni tisto, ki umre zadnje …

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.