Žensko meso na razprodaji

Kje? Koliko? Navadili smo se ocenjevati sebe in druge po »borzni vrednosti«, ki jo določajo javno mnenje, modni trendi, vplivnice in vplivneži. Da se da iz ženske kovati denar ni nič novega, še posebej, če sama privoli v to igro ocenjevanja in vrednotenja s strani »lokalnih strokovnjakov«, ki jih ne manjka v vsakem bifeju, na spletu se jih kar tare. Vendar bi tudi brez njihove prisotnosti dekleta želela biti upedenana kot bi se odpravljala na pisto za izbor naj dekleta. Štejejo samo idealne dimenzije, seveda. Vse ostale pa se lahko tolažijo z ogromnimi količinami čipsa, se zalivajo s kokakolo in rastejo kot buhtlni od jeze in nezadovoljstva. Pa jim tega sploh ni treba, ko bi se nehale obremenjevati s svojim videzom, si dovolile biti svobodne in se požvižgati na to, da morajo biti kot lutke iz izložbe. A kaj, ko jih mamice že v vrtcu oblačijo v neudobne čipkaste oblekice v katerih se še loviti ne morejo prav in zato raje obsedijo pridkane na klopici, pripravljene, da vestno prevzamejo svojo vlogo tihe, nežne, nevidne osebe. Ah, kaj bi na to rekla Pika Nogavička! Kaj se in kdaj zgodi, da začnejo fantki ocenjevati punčke? Že veliko pred puberteto, saj že malčke slišim govoriti, da punce tega ne zmorejo, se ne upajo, so kratko malo na pol invalidne. Pa ne zato, ker zares ne bi zmogle in ne bi hotele temveč so jih tako naučili – punči, lahko se igraš, a le pazi, da ne skačeš, ne razgrajaš, ne plezaš, ker se to ne spodobi. Potem pa te pridne punčke odrastejo in se nastavljajo (moškim) očem z odprtimi dekolteji, neznosno visokimi petami in na pol odkritimi stegni, kot sem to videla na neki (najbrž ne edini) spletni strani za zmenke. Na taisti pa so se kazali tudi fantje – sproščeni, udobno oblečeni in kvečjemu s kakšnim športnim rekvizitom v ozadju. Če pa dekleta začnejo zmagovati v športu in pri številu medalj prekašati svoje vrstnike, se najdejo »poznavalci razmer«, ki jim te zmage odrekajo iz čiste nevoščljivosti in manjvrednostnega kompleksa.

Tako, drage mame, babice, tete, učiteljice, političarke in vse ve, na katerih sloni podoba ženske, pomislite na to, kako lepo je biti spoštovana, ljubljena in močna, brez sramu in slabe vesti. To sporočilo pošljite v svet, da se prime tudi moških. V kolikor še dvomite vase vam priporočam, da si za 8. marec kupite roman Poti. Spisala jo je avstralska »dama s kamelami«, Robyn Davidson, ki je sama prehodila 2700 kilometrov avstralske divjine. Kot pravi: »Če sem jaz lahko prekolovratila puščavo, potem lahko kdorkoli naredi karkoli hoče. In to je še zlasti veljalo za ženske, ki so toliko časa uporabljale strahopetnost kot svoj ščit, da jim je to prešlo v navado.« Robyn na tej devetmesečni poti opravi s seboj, z družbenimi normami in bralko nasmeje do solz, ker le ona ve, kako težko je preskočiti mejo, ki ti jo zarišejo drugi.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.