Zdržimo do pomladi, takrat vse boljše bo

Najbrž se vam že pošteno dviga želodec od zadnje energijske godlje, ki jo je zakuhal naš glavni dobavitelj plina, kot jo zakuha poredni otrok, vedoč, da ga starša ne bosta pocukala niti za ušesa, kaj šele, da bi mu prepovedala igrati igrice Zmagaj za vsako ceno. V tej igrici so, kako pak, junaki in poraženci, igralec s pritiskom na gumb pa določa pravila igre. Eni bodo s težko muko priplavali iz plinske mlakuže, drugi se bodo v njej potopili. Očka iz Agencije za energijo bo poredneža le potrepljal po hrbtu in se namuznil, češ, tako sem te učil postati glavni, mama iz ministrstva za infrastrukturo pa se bo nasmehnila in mu prikimala: no, fant, ti se le drži pravil, četudi so slaba, tako ti ne more nihče nič očitati. Kakšna starša, takšen otrok, je bilo in bo.

Nekoliko sem bila presenečena nad dejstvom, da je večji del plinovoda v naši občini zgradil Petrol, ki zanj, skupaj z Občino pobira omrežnino. Tako je od leta 2002 in ta »zakon« bo trajal trideset let, do 2032. Leta 2001 si je Petrol zastavil za cilj, da bo obvladoval 30 procentov slovenskega plinskega trga, kar mu je do danes zagotovo uspelo. A če ne bi bil Petrol, bi bil nekdo drug. Dejstvo je, da Agencija za energijo ne opravlja svoje nadzorne funkcije nad dobavitelji in z njimi piha v isti rog tako da smo koristniki teh storitev prepuščeni njihovi dobri volji pri oblikovanju cen in klasifikaciji v ta ali on odjem. Petrol je preko upravnika sporočil, da bo pokazal razumevanje za stisko stanovalcev, a tega razumevanja stanovalci še do danes niso občutili.

Spominjam se nekega uglednega in najbrž iskreno mislečega poslovneža iz Rotary kluba, ki se je nekaj let po osamosvojitvi zavzeto trudil zbirati pomoč za otroke revnih delavcev. Vprašala sem ga: zakaj pa delavcem direktorji ne daste poštenih plač, namesto da jih hranite z drobtinicam? Začudil se je in zmedel, saj na to možnost ni niti pomislil. Revež se postane in ne rodi. Amerika si je, prebrisano, nadela sloves kraja kjer vsakomur lahko uspe. Seveda, le v pravljicah in v najbolj nemogočih sanjah, a ljudje potrebujejo vero v to, da jim bo nekoč uspelo. Če bodo garali kot konji, se pustili poniževati in izkoriščati, ali bodo to počeli z drugimi. Kaj pa je sploh uspeh? Tesla je bil genij, a mu denar ni veliko pomenil, zato mu je kljub (ali ravno zaradi tega) izjemnemu talentu, desetletij garanja, izkoriščanja in razvijanja najbolj norih idej, uspelo umreti v podstrešni sobici nekega hotela v družbi najboljših prijateljev, golobov. Njegovi izumi so bili temelj razvoja izmeničnega toka in brezžične distribucije električne energije, a ker je zagovarjal idejo, da elektriko ljudje lahko koristijo zastonj, so ga uničili. Uničil ga je taisti kapital, ki ponori takoj, ko sliši, da bi ljudem nekaj lahko dal in ne le vzel.

Enako samozaščitniško se obnašajo občine in država, ki se ne morejo odpovedati svojemu debelemu omrežninskemu in davčnemu kolaču, saj se bližajo volitve in takrat bo energijska kriza že padla v pozabo. Razdelili bodo nekaj bonov in bonbonov, a ne bodo hoteli zagristi v ta gordijski vozel, ki bi jim utegnil odtrgati kakšen zob. Takrat se bomo veselo prepirali čigav kandidat ima boljše klobase in kateri je v zadnjem času lepše pel, grela nas bo prijazna pomlad in vse bo spet v najlepšem redu.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.