Zanič McDonaldsova žlička! #Ajdapiše

Še ena kolumna o sistemu, ki na naša pleča postavlja svoje napake – tokrat o tem, zakaj moram jesti sladoled z zanič žličko, da rešujem okolje?

Klasika: vaniljev sladoled s čokoladnim prelivom. Oboževala sem ga že kot otrok, ko se je odprl McDonalds na Rodici in tako je tudi danes. Ni to naraven sladoled kot ga delajo nekatere meni ljube domžalske kavarne, je pa tista sladica, ki včasih zapaše. Ker postajamo bolj odgovorni do okolja, žličke za enkratno uporabo ne smejo več biti plastične (pravi zakonodaja). V McDonaldsu sedaj ob sladoledu dobiš leseno žličko, ki ima okus. Zanič okus. Kot da ješ slab les. Pokvari okus sladoleda. Vržem jo stran in vzamem pravo žličko, ker sem doma in imam to možnost. Vprašam se, ali je to naša prihodnost? Bomo živeli slabše, ker bomo bolj zeleni?

Verjamem v življenjski stil, ki proizvaja manj smeti, kot smo jih do sedaj. Vendar pa v to verjamem predvsem zato, ker vidim koristi za posameznika. Minimalizem, ki nam bo prinesel večjo srečo kot pa neskončno potrošništvo. Kupovati kakovostno in ne količinsko. Kupovati tisto, kar potrebujemo in si zares želimo – ne pa, ker mislimo, da moramo imeti in ker je to način reševanja naših potlačenih težav (slabo se počutim, ergo grem v shopping »se razvajat«). Luksuz vidim v naravnih materialih in ne umetnih. Pa naj bodo to materiali za gradnjo naših domov in notranji dekor, naj bodo to naša oblačila, kuhinjski pripomočki ali karkoli drugega, kar posedujemo. Luksuz vidim v izdelkih z dušo, ki so narejeni ročno.

Ko kupiš radensko ali pa pivo v steklenici, imaš več dela, kot če bi kupil tisto v plastenki ali pločevinki. Steklenice moraš vrniti v trgovino, plastiko le odvržeš. Steklenice so težje in bolj nerodne za prenašanje. Toda zakaj kupim v steklenici? Ker je okus boljši. Ker je drugačen občutek, ko piješ. Ni se težko potruditi, ko veš, da imaš korist (v kakovosti okusa, ne pa v finančnem delu!). Tudi včasih se je težko spomniti, da vzamem svojo vrečko v trgovino. Profitiraš tako, da ne kupiš nečesa (torej vrečke), kar potem itak odvržeš. Ali pa imaš zaradi slabe vesti celo goro vrečk doma. Odpadke v gorah in v naravi poberem ter odnesem domov. Seveda bi bilo lažje odvreči kar tam. Toda ne bom. Zakaj? Ker ljubim neokrnjeno naravo. Rada jo občudujem. Uživam, ko se usedem na travo, kjer ni smeti. Zaplavam v morju, kjer ni smeti.

Toda, ali je res korist od te zanič žličke?

Plastični so se odrekli, ker tako veleva zakonodaja. Izbrati morajo torej alternativne. Verjetno so izbrali cenejšo verzijo, ker sicer bi se izdelek podražil in stranke bi bile nezadovoljne. Vendar pa smo tudi tako nezadovoljne. Bo odgovor mednarodne korporacije nezadovoljnim strankam, da so bile v to prisiljene s strani nerazumnih vladnih odločitev? Morda. Toda če bodo stranke nezadovoljne, bodo morali nekaj spremeniti. In to je edina logika, ki v tem kapitalističnem svetu deluje. Edini pristop, ki prinese rešitve.

Če bi vsi ljudje naredili majhne korake na področju okoljevarstva, bi bile to velike spremembe. Res je in ni. Res je, ker majhni koraki štejejo in so kot mozaik. Res je, da smo z okoljem slabo delali in razmetavali s surovinami. Vendar se to spreminja. Slovenija je čista dežela in če potujete po svetu, hitro opazite, da smo na tem področju med najbolj zavednimi narodi. Na to smo lahko ponosni in to seveda spodbujamo naprej.

Ampak trditi, da so majhni koraki tisti, ki bodo spremenili svet, pa je tudi nevarno početje. Ker spremembe morajo biti s strani velikih igralcev. Če ne, je to tako kot sem pisala prejšnji teden – na posameznikova pleča postavimo breme reševanja sistema, cepi se torej, ker sicer bodo bolnišnice polne in naš zdravstveni sistem ne zmore tega. Ločuj odpadke, sicer bo planet propadel. Ne, ni tako »enostavno«.

Okolje ne propada zaradi posameznikov, ki ne sprejmejo zelenih odločitev. Propada zaradi politikov, ki ne sprejmejo zelenih odločitev. Seveda je stvar enaka kot na področju zdravja – če se cepiš je to zato, ker sprejmeš odločitev za svoje lastno zdravje. Če živiš bolj »zerowaste« je to zato, ker tebi osebno ni vseeno za okolje. Ker je dom lepši brez navlake. Ne pa zato, ker moraš ti rešiti svet.

Politiki morajo sprejeti zakone, ki rešujejo okolje. Oni so tisti, ki imajo moč, da s svojo zakonodajo spremenijo svet. Žal zaradi lobiranja in osebnih interesov posameznikov tega ne naredijo (vedno). V uvodu navedena žlička je primer dobre prakse – politiki sprejmejo okolju prijaznejšo zakonodajo, proizvajalci se morajo prilagoditi. Kajti tudi podjetniki in obrtniki ne smejo nositi krivde reševanja okolja izključno na svojih plečih, vsaj dokler obstaja odprt mednarodni trg, na katerem je konkurenca kruta in šteje le profit. Zakonodaja postavi jasna pravila, ki so za vse enaka (torej okolju bolj prijazna embalaža) in sprememba se zgodi, ker so vsi prisiljeni v to, četudi zrastejo cene proizvodnje. Vprašanje, ki sledi, pa je: je takšna embalaža res bolj ekološka ali gre za nov zeleni lobiji? Imamo korist vsi ali zopet le peščica? Kajti na koncu gre za vprašanje surovin, teh pa porabimo več kot jih zemlja obnovi in cene mnogih surovin so v zadnjem letu skokovito narasle. Ni težava slab okus žličke, ampak je prava težava, kaj se zares dogaja v svetu. Medtem ko mi razpravljamo, ali potrebuješ pogoj PCT za delo na domu, nemški avtomobili stojijo v tovarnah, ker ni čipov. Kaj to pomeni na daljši rok? Kaj nas čaka?

Krivda (sistema) ni naših plečih. Je pa naša odgovornost, da vidimo bistvo.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.