Zakaj verjamem, kar verjamem? #Ajdapiše
Levi in desni. Tisti za cepivo in tisti proti. Vegani in mesojedci. Ljudje se radi delimo na podlagi tega, kar verjamemo. Prevečkrat je debata o naših razlikah, o vsem tistem, kar se ne strinjamo in to nas mnogokrat le še dodatno ločuje. Zakaj želimo biti ločeni od posameznika iste vrste?
Pogovarjamo se – nekdo govori, mi pa v tišini čakamo, v nizkem startu, da pridemo na vrsto in odgovorimo. Naš odgovor tako prevečkrat sploh ni odgovor, ampak je monolog. Izjava. Na katero mnenje in besede sočloveka preprosto nimajo vpliva, ker smo se mi že vnaprej odločili.
Ko smo otroci, je pogled na svet veliko bolj enostaven. Superman je popolnoma dober. Cruella De Vil je popolnoma zlobna. Črna je črna in bela je bela. Nato pa odrasteš in ugotoviš, da je življenje polno sivih odtenkov. Da dobri ljudje delajo slabe stvari in »slabi« ljudje dobre. Da dobro ni dobro za vse, da slabo ni vedno slabo. Da nič ni zares enostavno, vse je večplastno. Če si odprte glave in začneš katerokoli stvar podrobneje preučevati, ugotoviš, da je skoraj vsaka stvar lahko predmet poglobljene diskusije. Dejansko je redkokdaj »naravno dejstvo« – torej 1+1=2 in ni drugačne možnosti. Pa še v tem primeru bi vam matematiki povedali, da 1+1 ni nujno vedno 2. Pomembno je namreč tudi, kaj določeni simboli predstavljajo. Torej, kako razumemo 1, 2, + in =. Tako kot pri enačbi so tudi naša razmišljanja plod definicij, ki jih imamo, in razumevanja sveta ter konceptov, s katerimi pa se nismo rodili, temveč smo jih pridobili tekom življenja. Arogantno se je postaviti na pozicijo vedenja z zagotovostjo, da je to edina pot, edini pogled, ki je pravilni in pravi. Zatorej tudi slavni Sokratov rek vem, da nič ne vem. V miselnosti posameznika, predvsem pa v argumentiranih debatah, bi morala obstajati večja skromnost. In to ne mislim skromnost zagovarjanja argumentov – v debatah je potrebno biti vročekrven in zagovarjati stališče. Vendar pa prevečkrat pozabljamo, da oseba ni stališče. Mi sami nismo naše stališče.
Zakaj verjamem, kar verjamem? Vprašanje, ki bi si ga morali večkrat postavljati. Ne, ali je moje razmišljanje pravo. Temveč, zakaj ga sploh imam. Od kod je prišlo? Če sem aktualna in konkretna: zakaj sem mnenja, da je cepljenje primerno. Ali pa da ni. Od kod to prihaja? Na podlagi katerih »dejstev«? Zakaj nekaj verjamem in drugo ne? Zakaj nekaj mislim in drugo ne? Ali razlikujem med tem, kar verjamem in kar mislim?
Svoj argument bi morali postaviti na obtožno klop, mi pa bi morali biti glavni tožilec. Na takšen način bi preverili verodostojnost tega, kar verjamemo in kar mislimo. Ali izhaja iz nas in naših prepričanj, ali pa smo »le pobrali na poti«. Če pravimo, da je rezultat dve – ali se ena, simbol plus in simbol je enako skladajo z našimi stališči, našim razumevanjem, našim prepričanjem?
V današnjem svetu, kjer nas informacije obstreljujejo z vseh smeri in preko množičnih kanalov, je ta razmislek še toliko bolj pomemben. Kajti še toliko težje je spoznati, kaj si zares mislimo. Še na javnih toaletah so oglasni panoji. Nimamo kančka miru in vsi nas hočejo nekaj prepričati. Zato je pomembno, da si vzamemo čas zase in ugotovimo, kaj verjamemo, kaj mislimo. Čas je za konkretne debate – ne 280 znakov na Twitterju, ampak debate. In to ne le politične debate, temveč debate med nami, navadnimi državljani. Vse prevečkrat slišim »se strinjava, da se ne strinjava« in se debata takoj zaključi. Tak zaključek je edino smotrn, ko sledi argumentirani poglobljeni debati. Mi pa ga uporabljamo, ko po treh stavkih spoznamo, da se ne strinjamo s sogovornikom. Naj ne bo namen strinjanje, temveč spoznavanje različnih mnenj in stališč. Le preko spoznavanja alternativ bomo spoznali tudi svoje lastno mnenje. Spoznali bomo sebe.
Naša dejanja so rezultat naših prepričanj, vrednot, misli. Naša dejanja pa vplivajo na soljudi. Zato verjamem, da je naša dolžnost, da razmišljamo o svojih prepričanjih. Naslednji teden praznujemo jubilejno obletnico svoje samostojne države. Svojim predhodnikom, ki so izbojevali njeno samostojnost, se močno zahvaljujemo. Hkrati pa so na naša pleča položili odgovornost prihodnosti naše demokratične države. Sedanjost, ki jo živimo, je plod njihovega dela – kar prihaja, pa je plod naših dejanj. Zato moramo razmisliti, kaj delamo kot posamezniki, kaj delamo kot skupnost. Demokracija je politični sistem, ki bo dobro deloval, če bomo vladali odgovorno in modro. Vladati sami sebi je privilegij, je pa tudi odgovornost. Zatorej so potrebni vsakodnevni premisleki, kaj delamo. Potrebna so natančna preizpraševanja. Potrebna je skromnost – ne pa prepričanost, da mi vemo, da delamo prav.
Kaj mislimo, kaj verjamemo? Zakaj verjamemo, kar verjamemo?
Ajda Vodlan
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.