Zakaj teorije zarote? #Ajdapiše

Teorije zarote niso novost ne korona časov in ne sodobnih časov. Družbena omrežja in hitrejši pretok informacij je tem teorijam dal krila, toda ali je teorij več, ali le zaradi spleta več in hitreje izvemo?

Človek v začetku naše zgodovine ni znal pojasniti nevihte, strel in grmenja. To si je razložil kot jezo »tistega tam gor«, torej boga oziroma enega izmed bogov. Danes znamo nevihte pojasniti, če smo le malo poslušali v osnovni šoli. Če jih ne znamo pojasniti, pa vemo, da so naravni pojav in jih ne pripisujemo jezi bogov. Toda, zakaj sploh potrebujemo pojasnilo? Če poznam razlago nevihte, kaj to v realnosti spremeni? Nevihta namreč še vedno obstaja in nič manj je ni, če jaz vem, zakaj je tam.

Razlog je predvsem v preživetju in občutku varnosti. Če torej vem, kaj se dogaja in predvsem vem, da bo nevihte kmalu konec, se počutim varnejše. Hkrati pa človeka vedno zanima resnica, toda ni dovolj, da poznamo resnico, ampak je predvsem pomemben občutek, da mi verjamemo, da je resnica resnična. Vendar je pri teorijah zarote še en pomemben element – ljudje imamo radi občutek, da »smo nekaj več«. Jaz poznam resnico, ti pa ne in to daje posamezniku občutek superiornosti.

Včasih ljudje res verjamejo napačnim informacijam, kar v tej naši dobi, ko je informacij preveč, da bi jim lahko sledili, ni nič nenavadnega. Danes ni izziv dobiti informacijo, temveč je pravi izziv pridobiti pravo informacijo – iskanje igle v senu se zdi čisto enostavno v primerjavi s tem. Včasih pa se zgodi, da ljudje ne želijo verjeti resnici. Podzavestno ali zavestno in nezavedno izberejo tisto resnico, v katero želijo verjeti. Pa to niso le teorije zarote, toda včasih v nekaj ne bomo verjeli, ker to ne ustreza našemu življenjskemu stilu. Koliko mesojedcev se je pripravljeno v celoti soočiti z negativnimi aspekti te živilske industrije in priznati – vem za vse grozote, jih priznavam, pa vendar vztrajam z zrezkom iz supermarketa na krožniku. Pogledamo resnici v oči ali obrnemo pogled? Ali pa posamezniki, ki otrok ne želijo cepiti in so tudi proti Covid cepivom, vendar pa se cepijo, ko je to potrebno za potovanja v eksotične države. Niso le teorije zarote – vprašanje bi dejansko moralo biti širše: zakaj verjamemo, kar verjamemo? Če to začnemo analizirati, spoznamo, da smo veliko manj racionalni kot mislimo, da smo.

Morda je včasih tudi tako, da je resnica preveč dolgočasna? Ali pa morda celo preveč preprosta? Da bi bilo neko naključje in en netopir kriv, da se je v enem letu svet postavil na glavo ter se soočamo z nam prej neznanim načinom življenja, socialno distanco? Mar se ne sliši veliko bolj zanimivo, če bi to namenoma naredili Kitajci, da uničijo evropsko in ameriško gospodarstvo? Veliko bolj smiselno in smotrno. Včasih v življenju stvari zakompliciramo, ko so odgovori preprosti, mi pa jih ne želimo sprejeti. Posledice nam niso po godu in če jih že moramo sprejeti, ker ni druge opcije, želimo vsaj vzrokom dati večjo težo in bolje argumentirati situacijo, tudi zato da se bomo počutili pomirjene. Vse bo imelo smisel, pa četudi je smisel to, da smo mi žrtve in nepravično trpimo. Ko nevihta uniči okolico in morda celo kdo umre, mar ni »boljši« odgovor, da je bog jezen, ker smo nekaj naredili, kot pa sprejeti, da tako pač je? V mojih odgovorih prepletam teorije zarote, ki iščejo odgovore (krivde in odgovornosti) znotraj človeških vrst, in pa verstva, ki iščejo odgovore »nekje višje«. Gre za dve različni zadevi, toda obe povezuje iskanje odgovorov na vprašanja in predvsem vprašanja o smislu.

Če posameznik verjame v teorije zarote, je to njegova stvar. Vsak mora poskrbeti za svoje preživetje in v to je vključeno tudi, da si poiščemo svoj smisel in svoje odgovore. Za družbo težava nastane, ko posameznik zaradi svojih prepričanj začne ogrožati druge. Ko torej verjame, da so Trumpu ukradli volitve in sodeluje pri napadih na demokratične ustanove. Ko ne verjame v virus in ogroža zdravje drugih. Dokler verjameš, da je princesa Diana še vedno živa, je to tvoja stvar, tvoje prepričanje.

In kaj kot družba lahko naredimo, da nas ne bi napačna prepričanja ogrozila? Zelo dolgočasno – lahko se informiramo, se učimo. Kajti Google prinaša nevarnosti, da vsak, ki ima pet minut časa za brskanje, postane doktor medicine in infektolog, ter nato preko družbenih omrežij svoja (ne)znanja tudi širi. Vendar pa so v tem tudi prednosti, kajti splet nam omogoča brezplačen dostop do »pravega« znanja in resničnih podatkov, družbena omrežja pa nam omogočajo, da te prave podatke delimo naprej. V Sloveniji imamo zelo bogat dostop do brezplačnih raziskav naših študentov, raziskovalcev, profesorjev, institucij, ki se cele dneve ukvarjajo z iskanjem pravih odgovorov. To raziskovanje in branje strokovnih člankov zagotovo ni tako zanimivo kot branje šokantnih novic na Facebooku in gledanje zabavnih posnetkov na TikToku. Pa tudi preveč kompleksno, da bi znanstveno podprte dokaze zmogli strnili v eno Twitter objavo ali kratko izjavo za novinarje. Zopet je naša nevarnost »preveč« – želimo vedeti vse in na koncu pobiramo le hipne podatke in ne znanje. Naučiti se moramo poiskati prave informacije in predvsem to pomembno veščino bolj vključiti v šolski program. Prepoznati strokovnost in jo ceniti.

Pregovor pravi, da veljaš toliko kot znaš in ne, da toliko kot veš, toliko veljaš. Kajti znanje je vedenje (in iskanje) pravih informacij.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi