Zakaj tako veliko kritiziramo? #Ajdapiše
V kolumni, ki jo pišem za časopis Slamnik sem pisala, da Domžale postajajo butično mesto in niso več spalno naselje. Pogost komentar, ki sem ga prejela v teh dneh, je bil, da to ni res in seznam stvari, kaj vse je narobe z našim mestom.
V svojem pisanju iščem lepote sveta, raziskujem potenciale, ki so, in se osredotočam na vse tisto, kar je pozitivno, kar je dobro. To ne pomeni, da ne vidim pomanjkljivosti. Da ne vidim slabih stvari. Vidim jih in se jih močno zavedam. Vendar pa, mar ni že dovolj kritike v pisanjih, predvsem pa v naših pogovorih? Ko nekoga vprašaš, kako si – našteje dobre ali slabe stvari? Kako prevroče je, kako veliko dela je in kako nas vlada spet zapira. Ali pove, kako je končno konec majskega deževja, kako veliko priložnosti za ustvarjanje ima in kako prijetno je, ker so se ukrepi sprostili. Pisanje o potencialih in pohvale vsemu tistemu, kar deluje, ne pomeni, da bomo sedeli na svojih lovorikah. Logika: nekaj ni v redu, moram na to opozoriti, sploh kot pisec kolumn, da bomo to izboljšali. Je to naša logika? Kaj pa takšna logika: moramo govoriti o vsem tistem, kar je dobro in deluje, ker se moramo na to osredotočiti in to razvijati naprej.
Primer: tovarna, ki uspeva. Dobiček je, dobro se dela. Vendar so v proizvodnem procesu napake. Kaj torej storiti? Osredotočiti se na vse tisto, kar deluje in to delati naprej, se razvijati. Pri napakah pa ugotoviti, zakaj so in kako jih odpraviti. Ali je treba debatirati zaradi nekaj napak, kako napačen sistem proizvodnje je? Napake v sistemu ne pomenijo, da je sistem napačen. Da je sistem slab. Pomeni zgolj eno – da so možnosti za optimizacijo.
Naš šolski sistem ni slab. Je dober. Naš zdravstveni sistem je dober. Naša država je dobra. Ali se to zavedamo? Morda se motim in se to zavedamo. Menim namreč, da se ne zavedamo tega, saj slišim zgolj pogovore o tem, kaj vse je narobe z učitelji, kako so učenci grozni, kako so dolge čakalne vrste, kako so zdravniki nesramni, negovalke neprijazne … In to me zmoti. Zakaj? Ker verjamem, da se moramo osredotočiti na tisto, kar je dobro in govoriti tudi o tem. S tem bomo namreč pokazali, da to cenimo in to želimo. Trenutno v isti koš mečemo vse tiste, ki delajo dobro in ki delajo slabo. Kajti ne smemo pozabiti, sistem ni sistem per se, sistem smo ljudje. Kar je dobro v sistemu, so ustvarili ljudje. Kar je slabo, so ustvarili ljudje. Vprašanje ni, kdo je kriv, da nekaj ne deluje – vprašanje je vedno zgolj eno in o tem premalo govorimo: kdo je odgovoren, da je, kot je? Odgovoren, da je dobro in odgovoren, da še ni dobro.
Naš um je tudi mišica, ki bi jo morali trenirati – da v svetu vidimo dobro. Kajti resničnost je: kozarec je napol prazen in hkrati napol poln. Videti napake in videti dobro je oboje realno. Nič ni izogibanje resničnosti. Toda govoriti o vsem dobrem daje posamezniku upanje in dober občutek, kar mu daje motivacijo za nadaljnje delo. Če se pogovarjamo o vseh tistih učiteljih, ki ne naredijo le tistega, kar morajo narediti, temveč gredo korak naprej, se bolj potrudijo, so bolj inovativni in človeški, potem pokažemo, da to spoštujemo in si to želimo. Vsi si želimo hvale in pohvale. Dokler bomo dajali le graje vsepovprek, ne bo motivacije s strani širše družbe, da se posameznik pri svojem delu bolj potrudi. Bo zgolj njegova notranja motivacija. To sicer je dovolj, toda zakaj ne bi kot družba naredili več? Navsezadnje je za skupno dobro. Slovenske novice, ki na naslovnici navajajo najbolj (negativno) šokantne stvari v državi, so najbolj bran tiskan medij. Kaj to pove o nas?
Zatorej je čas za pohvale. Čas, da opazimo vse tisto, kar deluje. Kar je dobro. Čas je, da kot posamezniki spregovorimo – »Ej, bravo, tole si pa dobro naredil.« Kako pogosto v osebnih življenjih pohvalimo? Predvsem pa, zakaj tako malo cenimo svoje pohvale? »Ej, dobro si videti danes,« lahko nekomu močno polepša dan. Ko nam nekdo to reče, kako se počutimo? In zakaj tako redkokdaj to povemo drugim? Zakaj smo tako skopi z govorjenjem o vsem tistem, kar je lepo, kar je optimistično in dobro? Čas je, da nehamo jemati samoumevno, vse kar imamo, ker imamo veliko. Svet je lep. Če se le potrudimo in to opazimo. V tej naši državi je mnogo dobrega, če le opazimo. In v tej naši Sloveniji je mnogo posameznikov, ki so dobri, ki delajo, ki jim je mar. Družba ne potrebuje le vrhunskih inovatorjev in najboljših managerjev. Potrebujemo vse vrste poklicev in predvsem ljudi, ki svoje delo opravljajo dobro. Natakar ti lahko kavo »vrže« na mizo, lahko pa izroči z nasmehom. Komunalni delavec ti lahko tvoj smetnjak »vrže« na pločnik, ali pa vrne na rob, kot si ga ti postavil. Medicinska sestra te lahko obravnava kot pacienta, lahko pa kot človeka. Ali opazimo? Ali smo hvaležni? Ali pa je vse to le samoumevno?
Za zaključek pa, da ne bom na koncu sama tista, ki pravi, da je kozarec napol prazen in kritizirala kritiziranje, se želim zahvaliti vsem tistim, ki znajo pohvaliti. Ki vidijo dobre stvari in o njih govorijo. Hvala vsem tistim, ki delajo dobro, samo zato, ker jih žene notranja motivacija. Hvala vsem tistim, ki delajo dobro, čeprav o njih ne govorimo dobro. Hvala vsem tistim, ki imajo vizije za boljšo prihodnost in jih uresničujejo. Hvala vsem tistim, ki delajo za skupno dobro. Hvala vsem, ki širite pozitivno energijo. Hvala. Najbolj zanimivo v tem življenju pa je, da ko ti postaneš pozitiven in znaš pohvaliti, okoli tebe nastaja krog ljudi, ki so enaki. Saj pravijo, da isti ptiči skupaj letajo. Bomo torej res država jamrajočih ali država, ki ceni, kar ima in dela, da nam bo še bolje?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.