Na idejo za kolumno sem prišla prejšnji teden, ko sem brala mnogo zapisov na družbenih omrežjih, pa tudi veliko medijskega poročanja, v levo in desno, o zaprtju enega najbolj znanih hamburger placov v državi. Ko je prišel čas za oddajo kolumne, pa sem kolebala. So hamburgerji v času, ko se država sooča s porastom romskega nasilja, res sploh relevantni? Mar ne bi bilo primernejše, da razglabljam o odhodu vojske na pomoč policiji? Je kolumna na temo hamburgerjev že prepozna? Toda ravno v tej nerelevantnosti se skriva odgovor na vprašanje, zakaj se je ta veriga hamburgerjev, če jo sploh lahko imenujem veriga, zaprla. O situaciji na Dolenjskem pa je namreč (posplošenega in političnega) pisanja že preveč. Verjamem, da situacija tam zaradi svoje resnosti (navsezadnje govorimo o uboju/umoru), ne zahteva več (praznih) besed, temveč več aktivnih dejanj.
Toda pojdimo nazaj na hamburgerje.
Zakaj so zaprli vrata? Po mojem mnenju preprosto: evforija nad hamburgerji je minila, njihovi niso bili nič tako posebnega in cene so pač previsoke. Kar nalijmo si čistega vina …
Nekaj let nazaj se je v Sloveniji pričela evforija nad picami in hamburgerji. Nekoč, v mojem otroštvu in kasneje, smo jedli tradicionalne pice. Takšne večje, obložene in pečene. Za droži nismo slišali, testo pa ni bilo kvašeno dva dni in več. Sir je bil klasičen riban sir, ne pa fina mocarela. In potem so prišle te posebne pice. Pa naj povem, da so mi všeč. Letos poleti sem v Rimu jedla odlično pico z vrhunskimi sestavinami za osem evrov – podobna pica v Ljubljani stane od 12 evrov naprej. Dejansko so posebne pice že po 16 evrov in več. Pica, od katere se naje morda en človek. Če ni fizičen delavec. Včasih so bile pice cenejše, ampak nisem niti enkrat uspela pojesti cele. Sedaj je drugače.
Enako je bilo s hamburgerji. Iz otroštva se spomnih dveh variant – tista klasična s pleskavico in potem malce kasneje McDonalds. No, pa še domžalska klasika svoj čas – Snupi. Spomnim se, ko je moja starejša sestra dobila študentske bone in sva tja hodili na kosilo. Prava poslastica. Da se vrnem v sedanjost: nedolgo nazaj so k nam prišli »pravi« burgerji. Iz pravega mesa. Ko lahko izbiraš, da je govedina srednje pečena ali še manj. Z jajcem ali brez. V žar jajčku pečeno. Pa še kaj. In ja, tudi te burgerji so mi zelo všeč. Ko se je odprla Stara fabrka, sem z veseljem zavila tja (pa še imena imajo res izvirna!). Že takrat so bile cene višje, toda je še kar šlo. Spomnim se prvih izvedb domžalske Kuhne na plac, ko smo preizkušali različne hamburgerje. Počasi pa so tudi tam postajale cene kot na Odprti kuhni in vse več je bilo pripomb o previsokih cenah.
In tukaj je vsa umetnost. Stroški poslovanja so res vse dražji. Davčno gledano zagotovo nismo med bolj spodbudnimi državami za poslovanje. Pa vendar imamo na koncu dneva še vedno plače veliko nižje kot države proti severu – burgerji, pice in podobno pa stanejo enako, če ne včasih še veliko več kot drugje. Evforija nad specialnimi burgerji in picami je pač minila. Včasih si še kaj privoščimo, sicer pa večina ljudi išče cenejši, navadnejši burger in pico. Tisto nenavadno, ekstravagantno, posebno, evforično … pa pač preprosto ni več 100 % angus burger.
Ajda Vodlan
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
Related
