Če človek spakira kovčke in se poda na pot iz Slovenije, pa ne na neko klasično lokacijo (pozimi smučišče ali poleti bližnja Istra), temveč nekam, kjer še ni bil, lahko od daleč opazuje dom in predvsem svoj lasten narod, navsezadnje pa tudi samega sebe. Prvo dejstvo: seveda nismo vsi enaki, toda govorim o večini ali pa vsaj glasni manjšini.
Drugo dejstvo: življenje v Sloveniji je zagotovo vse dražje in vse težje je ugodno živeti. Toda: kdaj je pa zares bilo? Naj vas namreč ne prevara občutek optimizma, ki je obstajal v tistih letih pred mojim rojstvom (sedemdeseta in osemdeseta) in takrat, ko sem še racala in se učila hoditi (začetek devetdesetih). Takrat je po pričevanju ljudi bilo lepo – pa ne zato, ker je bilo dejansko lepše kot danes, ampak zaradi OBČUTKA, da bo jutri lepši dan kot je danes. In ja, priznam: grozno je, ko gledaš svet, inflacijo, naraščanje vseh stroškov (samo plače stojijo – no, malenkost gredo navzgor, toda niti približno ne dovolj v primerjavi z rastjo cen), navsezadnje tudi zopet vojno v Evropi (čeprav to je bilo že v devetdesetih!) … In ko pomislim ravno na to vojno na Balkanu, se morda zdi, da so se ob padcu Berlinskega zidu stvari začele počasi začele odvijati na slabše. Saj so sledili še kakšni vrhunci, toda v večini pa se je krivulja obrnila.
Danes je življenje v Sloveniji lepše kot nekaj let nazaj. Lažje je dobiti službo (se spomnite leta 2015, kako nemogoče je bilo takrat, kar se tiče zaposlitev?!). Ni meja – se še spomnimo, da ne dolgo nazaj nisi mogel kar tako prosto iti na Kamniško sedlo in na katerikoli strani pojesti malico? Pa še cel seznam stvari je, ki so boljše. Ampak OBČUTKA pa ni. Čemu? Ker preberemo preveč slabih novic in smo zasuti z negativnimi komentarji na vseh družbenih omrežjih?
Čez nekaj tednov bo pri založbi UMco izšla knjiga z naslovom Tesnobna generacija, s podnaslovom Kako veliko preoblikovanje otroštva povzroča epidemijo duševnih bolezni. Veselim se branja, hkrati pa razmišljam – kako pa to vpliva na nas starejše? Pa ne preoblikovanje otroštva, temveč našega vsakdana. Vstaneš in imaš že telefon v roki, bereš negativne novice, če slučajno ne, pa jih zvečer gledaš na televizij. Skušaš si ustvariti svoje mnenje v svetu, ki podaja dve čisto nasprotni si resnici o kateri koli stvari od epidemije do vojne in vmes še cele kopice najbolj vsakdanjih zadev. Črno in belo, zlo in dobro, vmes pa čisto nič?
Pa da grem nazaj k Slovencem – pogrešam prevzemanje odgovornosti. Vedno je nekdo drug nekaj kriv, pa ne trdim, da temu ni tako, ampak na koncu dneva naj predlagam zelo dobro misel v premislek: ne obremenjujmo se s tistim, kar ne moremo spremeniti in poskušajmo spremeniti tisto, kar lahko spremenimo. Če torej ne moreš spremeniti v tej točki okolja in sveta, lahko spremeniš svoje dojemanje le-tega. Kozarec ni nikoli na pol prazen ali na pol poln sam po sebi, temveč je relevantno naše dojemanje tega kozarca.
Ne želim si, da postanemo država, v kateri bi sprejeli vsako sranje z nasmehom na obrazu in bili veseli, ker imamo tisto malo, kar imamo. Ker so tudi takšni ljudje po svetu. Žal sem sama v sebi preveč politična žival, da bi verjela, da je to dobra ideja za napredek sveta. Ampak hkrati pa bi si želela v Sloveniji več aktivnosti na strani posameznika, več želje po sprejemanju odgovornosti, več poguma in drznosti, več samoiniciativnosti, predvsem pa vere: vse se da! Popolnoma vse. Da se tudi spreminjati zakone, če je le interes. In če ni slednjega – tudi to se da spremeniti! Izmed vsega pa se mi zdi apatičnost najbolj žalostna pri mladih, ki bi morali prekipevati od želje in vere po premikanju gora v tem svetu. Če tega ni: potem imamo problem!
Problem pa je tukaj tudi zato, ker mi nismo dober zgled. In kaj sedaj?
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.
