Zakaj Slovenija ni zelena? #Ajdapiše

Slovenska turistična organizacija našo drago Slovenijo promovira kot zeleno destinacijo, butično, petzvezdično. Naj bo razmislek o luksuzni destinaciji prihranjen za naslednjič, tokrat me zanima, smo res zeleni?

Letos je dan ekološkega dolga za Slovenijo znova nastopil 18. aprila, štiri dni pred dnevom Zemlje. Ta datum označuje trenutek, ko smo Slovenci že porabili vse vire in ekosistemske storitve, ki jih lahko Zemlja obnovi v enem letu (na tej strani si lahko ogledate, kje smo v primerjavi z drugimi državami in če gledamo EU, nismo prvi, smo pa med prvimi: www.izo.si).

Kaj je torej zelenega v Sloveniji? Preveč se vozimo z avtomobili, ker je javni prevoz neustrezen. Še vedno je prestiž imeti močan avto, ki pa tudi porabi veliko – avto ni prevozno sredstvo, temveč je izkazovanje statusa. Število dražjih avtomobilov na lizing temu prikimava. Imamo pitno vodo, pa jo uporabljamo za splakovanje WC-jev. Čeprav imamo pitno vodo, zelo radi kupujemo vodo v plastiki. Dežavnico ne izkoristimo. Veternic ne postavljamo, ker so glasne in ogrožajo ptice. Šele absurden dvig cen elektrike nas je »prisilil« v gradnjo sončnih elektrarn. Imamo gozdove. Pa jih cenimo? Po koronskem odprtju nakupovalnih centrov so ti spet bolj polni kot gozdovi. Ko nam je korona dala priložnost, da razmislimo o gradnji poslovnih prostorov in se usmerimo v več dela od doma ali pa co-working prostore, smo ostali zvesti lastnim pisarnam. Ker je spet pomemben prestiž in pokazati, da »imamo«. Gradimo stanovanja, pustimo pa propadati hiše po celi državi in niti ne razmislimo, da bi lahko davek namenili tistim, ki v objektih ne živijo, jih pustijo propadati, pod ceno pa jih ne prodajo. Ker jim ni treba. In očitno ne bomo namenili niti višjega nepremičnskega davka tisitm, ki imajo prazna nova stanovanja in pomagajo ustvarjati visoke cene na trgu, vse tiste, ki pa do kredita ne pridejo, pa silijo v najemnine. Čeprav bi s takšnim ukrepom lahko pomagali uradnim ponudnikom namestitev in pomagali vsem tistim, ki imajo ravno en cent preveč, da niso primerni za socialna stanovanja, so pa dejansko revni. Vprašanje trajnosti ni namreč le vprašanje zelenega okolja, temveč celotnega trajnostnega načina življenja.

In kaj najbolj skrbi? Najprej to, da iščemo le alternative in ne prave spremembe. Plastične vrečke smo zamenjali za papirnate. Ironija: plastično smo celo večkrat uporabili, papirnata pa je velikokrat že po eni uporabi preveč uboga, da bi jo ponovno uporabili. Je torej to res trajnostno? Ne. Rešitev tega konkretnega primera je v razmisleku, koliko vrečk potrebujemo? Rešitev je v tem, da se ne zdimo sami sebi idioti, ko prenašamo stvari iz trgovine v rokah in jih komaj držimo. Takrat nas gledajo, kot da smo čudni. Sprejemljivo pa je, da kupimo vrečko, elegantno pridemo iz trgovine, damo v avto, se zapeljemo manj kot en kilometer in oddnesemo v dom. Vrečko odvržemo.

Pri vprašanju prihodnosti planeta sem tudi nihilistična. Dejstvo je, da planet bo preživel. Vprašanje je, ali bomo mi. Zato bi se morali več s tem ukvarjati. Če seveda želimo, da človeška rasa preživi in nadaljuje svoj obstoj.

Bolj zaskrbljujoča pa se mi zdi druga zadeva in to so zeleni načrti EU. V samem jedru se mi zdi rešitev zelene EU fantastična in jo močno spodbujam. Verjamem, da je prednost Evrope ravno v njenem humanizmu, v evropskih vrednotah. Vendar pa je izziv naša birokracija, ki je (med drugimi razlogimi) pokopala že Stari Rim. Podjetja čaka velika naloga, ko bodo morala poročati o ESG. Enostavno povedano: morali bomo biti trajnostni in to dokazovati. In to na vseh področjih. So spremembe, ki jih želimo. Toda mar ne bo zopet isto: tisti, ki bodo imeli, bodo lahko investirali v ljudi, ki jim pomagajo na zeleni prehod (kot prej na digitalni). Bodo res preživele prave industrije, pravi ljudje (ker je denar sveta vladar)? Ima v tem vse bolj birokratskem, vse bolj zapletenem svetu David sploh še možnost za uspeh?

Navsezadnje pa nič novega: nikoli niso preživeli najmočnejši, najspospobnejši. Vedno so preživeli tisti, ki se znajo najbolj prilagoditi. Za našo skupno prihodnost, če si želimo, da je dobra, najboljša za vse nas, pa bi si morali postaviti ključno vprašanje: to, čemur se moramo prilagoditi, je res dobro za nas? Za večino ali peščico? Bodo preživeli res »tadobri« ali pa je zato, ker je denar sveta vladar, preživetje namenjeno le bogatim? In ja, zopet, vedno so preživeli najbogatejši. Vprašanje je le, kako so si ustvarili bogastvo.

In da zaključim: ko sem bila študentka, je eden izmed profesorjev, strašno filozofski politolog, dejal, da že od nekdaj (in ni bil mlad) med umivanjem zob zapira vodo. Ker se mu zdi to smotrno. Da v trenutku, ko se je začelo o tem govoriti, pa je to nehal. Zakaj? Vam prepustim, da možgančki sami najdejo odgovor, kajti tudi nam g ani povedal in potrebovala sme čas, da sem razumela.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.