Zakaj pisati v času umetne inteligence? #Ajdapiše

Ko sem razmišljala o temi petkove kolumne, sem se vprašala – zakaj sploh še pisati, ko pa lahko samo rečem umetni inteligenci, naj napiše nekaj zame. Bi vi bralci vedeli, kdo je napisal? Bi prepoznali razliko?

Zato sem vprašanje naslovila kar na umetno inteligenco: Pišem kolumne. Vendar se sprašujem, čemu bi pisala kolumne, ko pa jih lahko ti napišeš. Kaj meniš?

In odgovorila mi je: »Če pišete kolumne, imate priložnost izraziti lastne poglede, izkušnje in razmišljanja na določene teme na način, ki je oseben in edinstven. Vaša perspektiva lahko pritegne bralce, ki se morda poistovetijo z vašimi izkušnjami ali razmišljanji. Poleg tega lahko vaše kolumne obravnavajo specifične lokalne ali osebne teme, ki niso nujno zajete v splošnem znanju, ki ga imam jaz kot umetna inteligenca. Vaša kolumna bi torej lahko imela poseben vpliv in privlačnost za vašo ciljno publiko, ki morda iščejo vaše unikatne misli in izkušnje. Poleg tega lahko pisanje kolumn služi kot način izražanja vašega ustvarjalnega potenciala in razvijanja vaših pisateljskih spretnosti.«

V nadaljevanju pogovora je izpostavila, da se najino pisanje lahko razlikuje:

»Vaše pisanje se lahko razlikuje od mojega na več načinov:

1. Osebna perspektiva: Vaše kolumne odražajo vaše osebne izkušnje, mnenja in razmišljanja o določenih temah, kar omogoča bralcem, da se bolj poglobijo v vaš svet in vaše dojemanje sveta okoli sebe. Kot umetna inteligenca nimam osebnih izkušenj ali čustev, zato moje pisanje pogosto manjka subjektivnosti.
2. Edinstven slog pisanja: Vsak pisatelj ima svoj edinstven slog pisanja, ki vključuje izbire besed, ton, slog in način izražanja. Vaš slog pisanja je lahko bolj intimen in prilagojen vašim bralcem, medtem ko je moj slog pisanja bolj konzistenten glede na programiranje, ki mi je bilo dano.
3. Specifične teme in lokalni kontekst: Vaše kolumne lahko obravnavajo teme, ki so specifične za vašo skupnost, kulturo ali trenutne dogodke, kar omogoča, da se bralci bolj povežejo s temi vprašanji na osebni ravni. Kot umetna inteligenca nimam osebnega poznavanja lokalnih ali trenutnih vprašanj, zato moje pisanje morda ne bo tako usmerjeno ali prilagojeno specifičnim kontekstom.
4. Interakcija s publiko: Kot avtor kolumn imate lahko neposreden stik s svojimi bralci prek komentarjev, povratnih informacij ali družbenih omrežij, kar omogoča boljšo interakcijo in razumevanje njihovih potreb in interesov. Kot umetna inteligenca nimam sposobnosti za interakcijo s publiko na osebni ravni.
5. Kljub tem razlikam je pomembno razumeti, da sta lahko vaše pisanje in moje pisanje koristna na svoj način ter se lahko dopolnjujeta. Vaše osebne izkušnje in perspektive lahko obogatijo razpravo, medtem ko lahko moje informacije in analize nudijo dodatno znanje in vpogled.«

Kaj naj torej dodam, če je opravila delo zame v nekaj sekundah?

»Glede na to, da sem umetna inteligenca, sem programiran tako, da generiram besedila na podlagi širokega nabora informacij in vzorcev v jeziku. Medtem ko se trudim ustvariti smiselna besedila, moje pisanje morda ne bo imelo enake globine, osebnosti ali konteksta kot vaše.

Kar zadeva prepoznavanje razlike med vašim pisanjem in mojim, je odvisno od več dejavnikov, vključno z vašim edinstvenim slogom pisanja, temami, ki jih obravnavate, in sposobnostjo vaših bralcev, da prepoznajo subtilne razlike med različnimi avtorji. Če pa bi se vaše kolumne in moje besedilo primerjalo neposredno, bi bralci morda opazili razlike v stilu, tonu ali vsebini.«

Nič čudnega torej, da se umetniki in mnogi drugi čutijo ogrožene. Umetna inteligenca ne bo nadomestila negovalke. Ne more nadomestiti vzgojiteljice v vrtcu. Povsod, kjer je pomemben človeški dotik, ne more priti do zamenjave. Ali pač? Nekateri bi radi, da jim kavo postreže človek, medtem ko je drugim čisto všeč, če jo pripelje robot.

Umetna inteligenca res nima mojih izkušenj. Vendar se po drugi strani lahko uči od vseh, ki ji dajemo podatke. Kje so torej meje njene globine? Ko se namreč pogovarjam z ljudmi, predvsem družboslovci, humanisti, ustvarjalci, vsi verjamejo, da nas umetna inteligenca ne more nadomestiti. Vendar se sprašujem: je to naša želja, ki izvira iz strahu?

Ponudila naj bi osebni pogled, saj je to navsezadnje kolumna, pa priznam,da ne vem. Sprašujem se, kakšna prihodnost nas čaka. Nemalokrat se čudim, kako se svet premika v tako različnih dimenzijah: po eni strani se mi zdi, da smo v srednjem veku ali pa še dlje nazaj v zgodovini (še vedno so nerešena vprašanja glede lakote, tako kot prej v »nerazviti« zgodovini recimo; pa cel kup nazadnjaških praks še obstaja po svetu, nasilja ipd.). Ljudje po svetu še vedno stradajo, še vedno hodijo peš po tekočo vodo …. Hkrati pa je svet v določenih pogledih tako zelo razvit. Prizori, ki smo jih včasih videli zgolj v znanstveno-fantastičnih filmih so se sedaj postali realnost, celo del našega vsakdana– avtomobili, ki se vozijo sami, brezpilotna letala, VR očala, umetna inteligenca … Včasih se mi zdi nenavadno , ker se ta dvojna hitrost ne dogaja na različnih koncih sveta – torej, da bi bili razviti in nerazviti deli. Razlike v miselnosti so namreč tudi v naših domačih mestih.

In tako se na zaključku vrnem k vprašanju strahu. Umetna inteligenca o njem težko piše na enak način, preprosto zato, ker ga ne čuti. Ne pozna strahu. Umetne inteligence ni strah, da bo prišlo nekaj, kar je naprednejše od nje samein bi s tem ogrozilo njen obstoj. Pa ne le obstoj,temveč še pomembnejše: to, kar delam (pišem) in kar mi (velikokrat) daje smisel. Morda nas od umetne inteligence ločijo zgolj čustva. Lahko jih opišemo, lahko jih razumemo, pa še vedno tako močno vplivajo na nas, da ravnamo drugače kot bi sicer. Neracionalno. Čustveno. Človeško.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.