Zakaj nismo srečni? #Ajdapiše

Pravijo, da Slovenci veliko jamramo. No, en naš nekdanji predsednik vlade ni, ampak saj vemo, da izjeme potrjujejo pravilo. Ampak če razmislim o vsakodnevnih pogovorih, ki jih imamo – je res, da veliko jamramo? O vremenu, ki nam ni nikoli všeč. O inflaciji in stroških. O predragih stanovanjih. O starejših generacijah, ki so dobile poceni stanovanja in to ni pošteno. O mlajših generacijah, ki so itak neuporabne. O naši generaciji, ki je izgubljena. O politikih (teh sploh radi!). Morda o športnikih ne tako zelo, če tudi kdaj. Pa o glasbenikih. O kapitalistih (ki jih enačimo s podjetniki). O levih in desnih, rdečih in črnih pa tudi belih.

Jamramo. Veliko. In to počnem ravnokar tudi jaz. Jamram o nas, ki jamramo.

Vendar pa: kaj pa v resnici menimo? Res vidimo kozarce na pol prazne? Res menimo, da je življenje tako slabo? Da se imamo v Sloveniji tako zelo slabo in da nič ni v redu?

Menim, da ne. Zdi se mi namreč, da je to jamranje pač naš ventil. Slab ali dober? Ne vem. Pa saj morda sploh ni pomembno.

Svoje znance bi lahko na podlagi te debate razdelila v dve glavni skupini. V tiste, ki ves čas jamrajo in stokajo, vse je slabo in grozno, ne le svet, temveč tudi njihova življenja. Vse vidijo črno. Včasih je kar naporno poslušaati ta pesimizem. Vse do trenutka, ko jih spoznaš in ugotoviš, da to ni pesimizem. Ti ljudje niso pesimistični, temveč so v svojem jedru zelo pozitivni, pravzaprav. To sproščanje je njihov način komuniciranja in spopadanja s svetom. Ne želijo lagati in govoriti, da bo vse v redu. Ker ne vedo, ali bo. Niti niso pripravljeni, da bo vse v redu. Dejansko so pripravljeni na vse slabo in potem je vedno bolje.

Druga skupina pa so tisti optimisti, ki dejansko drugim, še najbolj pa samemu sebi na nek način lažejo in dajejo lažno upanje, da bo vse v redu. Ker saj vemo: ni vse v redu. Vendar tem ljudem daje motivacijo in zagon samo optimizem. Če za trenutek pomislijo, da ni vse v redu, se izgubijo v depresiji in izgubijo življenjski zagon. Nimajo več smisla. Čemu se truditi, če pa ne bo vse v redu? Optimizem je njihova vera, je njihov opij in brez nje so pogljubljeni.

Kdo ima prav? Nihče in vsi. Obe skupini se pač na svoj način bojujeta za preživetje. Ker življenje ni potica in ni enostavno. Dejstvo je, da vse ne bo v redu – vse pa bo.

In prav zato bi morali biti srečnejši. Ker se večino dneva ubadamo z nepomembnimi zadevami. Zadevami, ki čez par dni, mesecev, ne bodo več relevatne. Kajti ko bomo postali prah, nič ne bo zares pomembno. Ne bo pomembno, ali smo jamrali, ali smo bili srečni. Takrat ne bo nič pomembno. Danes, ker smo še tukaj in zdaj, pa je pomembno zares le eno: ali živimo ali obstajamo?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.