Zakaj ni več dišečih travnikov? #Ajdapiše

Ko sem se letos poleti potikala po tujini, severno od naše države, sem se znašla na klopci ob leseni hišici, kjer sem občudovala čudovito večerno nebo. In nato je zadišalo … oh, tako lepo je zadišalo. Sveže, naravno, dišeče. In opazila sem, da je v bližini vse polno različnih naravnih cvetlic. Nekaj jih je bilo umetno posajenih v skalnjak, nekaj na travi pa prostoživečih, divjih. Bile so tudi sončnice, sivka, pa mnogo zelišč, drobnjak, žajbelj, origano in tako naprej. Vmes pa vse možne rožice v travi, katerih imen ne vem, se pa jih spominjam iz otroštva. In spomnila sem se na ta lep, nedolžen čas – ko so bili travniki še polni cvetlic. Že nasproti naše hiše, kjer je travnik tik ob cesti, je bilo vmes kar nekaj divjih rožic. Takšnih nežnih, morda včasih neopaznih, ki pa so skupaj ustvarile tako prijeten, nežen in dišeč vonj. Danes jih ni. In ni jih na večjih travnikih. In ne diši več tako dobro. Pa tudi trava v naravi ni več tako lepo zelena.

Spomnila sem se na ure biologije v osnovni šoli, ko smo dobili nalogo, da posadimo cvetlice, skrbimo za njih in opazujemo njihovo rast. Naj povem, da nikoli ne bi bila ne dober botanik, ne kmet, niti vrtnar – nimam potrpljenja, pa tudi nisem najboljša pri opravljanju opravil, ki zahtevajo določen urnik in ne takrat, ko imam jaz čas in voljo. No, v strahu pred tem, da mi ne bi nič zraslo in bi vse umrlo, ker bi verjetno pozabila zaliti, sem sicer prebrala navodila, koliko semen in na koliko prostora, pa sem potem vse to zanemarila in natrosila veliko različnih semen vsepovprek. Nastala je prava čudovita džungla! Različne cvetlice, vseh velikosti in barv, ki so se kar nekako znašle in pognale navzgor proti soncu. Takrat sem se naučila, da travniške cvetlice zelo dobro rastejo, tudi v ne tako dobrih pogojih. Žal je potem učiteljica to mojo džunglo dala starejšim učencem za raziskovanje nečesa drugega in za vedno sem to ohranila v malce žalostnem spominu.

Travniške cvetlice resnično ne potrebujejo veliko, da uspevajo. Vendar pa ne marajo umetnih škropil in teh je danes toliko, da cvetlice žal izumirajo. Prav tako jih je uničilo sajenje monokultur. In to je velik problem. Ne le, da travniki niso več lepi in da zrak ne diši več, temveč je tako izginil tudi dom za čebelice, čmrlje, metulje in druge žuželke! Če le pomislite: kdaj ste nazadnje videli metulje? Jaz sem jih ravno na tem prelepem travniku … In kakšen bo svet brez teh živalic, sploh čebel? Prihajajo pa druge živalice – tako se spominjam iz otroštva lepih, nežnih, prijaznih pikapolonic, danes pa srečam samo neke čudne rumene, ki naj bi bile tudi strupene. Kako bodo otroci v prihodnosti potem brali zgodbice o prijaznih pikapolonicah, če jih v njihovem svetu ne bo več?

Brez teh cvetlic bo naš svet slabši in ko v zadnjem tednu avgusta še vedno trpimo v teh vročih temperaturah, bi se lahko vprašali, kaj lahko spremenimo v svoji bližini. Posadimo torej te cvetlice, kjer lahko – na (svojem) vrtu ali travniku. Prodajajo namreč kar nekaj različnih paketov semen divjih, travniških cvetlic. Hkrati pa tudi naslednjič, ko razmišljamo, da bi nekomu podarili šopek rož, pomislimo, da je ena izmed možnosti tudi travniški šopek. Seveda imam tudi sama rada rože iz cvetličarne in večkrat si kupim kakšno vrtnico – nasploh je v Sloveniji v primerjavi s tujino še zelo slab razvit koncept podarjanja rož kar tako, tudi sebi. Saj veste, ko v soboto na tržnici poleg sadja in zelenjave kupiš še šopek rožic, da polepšaš dom. In da se vrnem na travniški šopek – spominjam se, da smo jih nekoč nabirali za mamice. Ko si se vračal iz šole in je bil bodisi rojstni dan bodisi materinski dan in si pozabil na darilce, si na sosednjem travniku vedno dobil pomoč. In tako sem tudi v tujini, v tej leseni hiši ob travniku, kjer sem bivala, od lastnice dobila v vazi čudovit šopek travniških cvetlic.

Vendar pa si ne zatiskajmo oči. Nekaj malega lahko spremenimo v naši bližini, toda za boljši svet v prihodnosti pa bodo morale prave odločitve priti z vrha – vrha naše države, vrha EU, in predvsem vrha svetovnih velesil. To pa se ne dogaja in kar še bolj žalosti je spoznanje, da nič ne nakazuje, da bo prihodnost lepša.

Naj vseeno zaključim z veselo novico, da nisem edina, ki vse to opazi in o tem razmišlja. Pri brskanju po spletu sem našla kar nekaj zapisov na to temo, med drugim tudi od Mira Pivarja na Domžalcu in to že iz leta 2013! S tem, da je Miro zapisal imena vseh teh cvetlic na katere sem že pozabila ali pa jih morda nikoli nisem dobro poznala. Ivanjščice, travniške kadulje, bele in roza pokalice, arnike, zvončnice … kako vse to že lepo zveni, kaj šele diši!

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.