Zakaj ne štopamo več? #Ajdapiše

Spomnim se svojih mlajših let, ko so sicer že vsi opozarjali na nevarnost štopanja, vendar smo vseeno koristili to obliko prevoza. Nič nenavadno ni bilo videti koga ob cesti, ki čaka nekoga, da ga pobere. To se nikomur ni zdelo nesprejemljivo – nič ni bilo narobe s tem. Vendar pa smo to danes popolnoma izrinili iz cest in družbe. Zakaj?

Prvi razlog je zagotovo dejstvo, da so vozila postala cenejša (čeprav so se v zadnjih letih močno podražila, ampak saj se je vse, le ura našega dela ne tako zelo). Mlajši si tako lažje kupijo lastno vozilo ali pa motor, če še niso polnoletni, in postanejo samostojni. Prevozov torej ne potrebujemo več tako močno kot prej.

Drugi razlog je vsekakor dejstvo, da je svet postal nevarnejši. Morda zato, ker nas je pač več na tem svetu. Morda samo slišimo več – torej smo bolj informirani o vseh kriminalnih dejanjih. Ne vem. Vem pa, da se je včasih otroke veliko bolj pustilo, da so prosto hodili po svetu. Danes jih držimo za roko, nadenemo jim pametne ure, da jim sledimo, pa še potem smo v skrbeh. Morda ni le dejstvo, da je svet postal nevarnejši, ampak smo tudi mi spremenili naše razmišljanje in resnično bolj cenimo vsakega človeka, ga ovijamo v vato in skrbimo, da bo ja čim dlje živel. Morda je bila včasih bolj aktualna logika, da imaš več otrok zato, da bo kakšen preživel. Morda smo se lažje soočali s tragedijami in z izgubami. Morda smo bili manj občutljivi. Morda bolj verni, da je posmrtno življenje in da ni vse samo tukaj in sedaj. Morda je čas, da neham filozofirati in se premaknem k tretjemu dejstvu.

Kapitalski pohlep? Včasih so se ti ljudje zastonj peljali. Postavil si se ob cesti in dobil prevoz. Danes odpreš aplikacijo s prevozi, se dogovoriš in plačaš. Seveda je stvar bolj organizirana, bolj varna, vendar pa ja – plačljiva. Ta strukturiranost in načrtovanje vodi k četrtemu razlogu – fleksibilnost.

Včasih si se postavil ob cesto in čakal, da te nekdo pobere. Četudi si bil nekje zmenjen s prijatelji, se je počakalo, da nekdo pride. Če ga ni bilo, smo pač šli naprej brez njega. Moj oče mi je povedal, da so se včasih v nedeljo zmenili, da se naslednji petek zopet dobijo pri izviru Kamniške Bistrice (v koči na pivu, da bomo bolj natančni) in se nato zopet odpravijo skupaj v gore. Če si prišel, si šel. Če te ni bilo, nisi šel. Ali pa si kasneje prišel za njimi. Včasih si šel v napačno smer, ker so oni šli nekam drugam. Pa nič hudega. Ura ni bila gospodar. Danes se zmenimo točno uro in točen kraj. Potem si pošljemo natančna navodila preko Google maps, kje točno se dobimo. Nato si nekaj minut prej napišemo, da bomo točni. Ko zamudimo tri minute, napišemo. Ne znamo čakati. Ne znamo se organizirati. Ne znamo biti prosti, svobodni.

Zaključila bom s petim razlogom: pričakujemo, da bo urejen javni prevoz. Nimamo posluha, da zadeva ni dobičkonosna. Nimamo posluha, da bi nas moralo biti več milijonov, da bi se splačalo graditi podzemno železnico. Želimo ohraniti naravo in nočemo, da je preveč prišlekov, vsak hoče svojo hišo z veliko zelenico, pa vendar bi radi imeli vse prednosti velikih mest – torej tudi vlak, avtobus, tramvaj, metro na pet minut na vse možne destinacije. Pač ne gre tako. In to ne sprejmemo. Pričakujemo… Zahtevamo od družbe in države, da vse poskrbi za nas. Nič več ne znamo poskrbeti sami zase, temveč samo še zahtevamo. Navsezadnje smo v to priučeni in prisiljeni – omejujejo nas s pravili, kaj lahko in vse več je tega, kaj ne smemo – delati, govoriti, vsaj še mislimo lahko po svoje (če bomo le tiho, seveda). Ironično govorimo, da postajamo vse bolj odprta in tolerantna skupnost, pa v resnici sploh ne. Vse več imamo pravil, kaj se sme in kaj ne. In zato smo vse bolj nebogljeni, ker preprosto ne smemo biti več samoiniciativni. In zato čakamo, da avtobus pripelje do naše hiše in se ne odpravimo več na avtostop… Navsezadnje pa tudi zato, ker smo postali družba imidža. Boš res stal ob cesti, kot največji revež, in čakal, da se te nekdo usmili in te pobere? To pa res ni »instagramable« (dovolj seksi za novo IG fotko).

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.