Zakaj ne gremo z vlakom v Ljubljano? #Ajdapiše

O vlaku do Ljubljane, domžalski železniški postaji in pa tudi dvotirnosti sem že večkrat pisala. Vendar je to tema, ki ostaja aktualna – glede na to, da je gneča avtomobilov proti Ljubljani vse večja, delovnih mest v Domžalah pa ni ravno veliko, bo tema javnega prevoza vse bolj aktualna tudi v naslednjih letih.

Najprej si nalijmo čistega vina: tretji pas na avtocesti iz Domžal do Ljubljane dolgoročno ne bo rešil prav nič. Če vprašate starejše občane, vam bo jasno: preden je bila trzinska obvoznica dvopasovna in preden je bila zgrajena avtocesta, je bila gneča proti Ljubljani. Dokler bo javni prevoz počasnejši, pa tudi dražji, se bodo ljudje še vedno odločali za avtomobil. In tako bo avtomobilov vse več, ker si jih bo kljub inflaciji, še vedno mogoče privoščiti. Kljub povečanemu delu od doma in generacijam, ki se upokojujejo, se namreč jasno kaže, da ljudi na cesti ni manj. Vse od korone naprej so namreč gneče proti Ljubljani pa tudi v sami Ljubljani vse večje. Ljudje se sprašujemo, čemu, pa ne najdemo dobrega argumenta. Še kakšni dve leti nazaj malo pred deveto uro proti Ljubljani ni bilo več gneče, danes vztraja vse do pol desetih pa tudi kasneje. V jutranji konici pa iz Domžal do prestolnice potrebuješ tudi po dobro uro. Je res vsega več, ker je toliko več tovornjakov? In zopet vprašanje, čemu so ti sploh še na cestah ter ne na železniških tirih. To vprašanje lahko zastavimo tudi lokalno: od velikih letošnjih poplav naprej vlak ne vozi več iz papirnice Količevo, ki se je prej vozil večkrat tedensko (morda celo dnevno). Je šel ves njihov transport na tovornjake ali pa dejansko manj proizvajajo?

In naj se vrnem na naš vlak. Cena karte proti Ljubljani je 2 evra, doplačilo za prvi razred pa še en evro. Čemu bi doplačal? Ker se v najbolj frekventnih urah skoraj vedno zgodi, da ne najdeš prostega sedeža. In za slabe pol ure vožnje se to doplačilo ne zdi veliko – če pa je vsak dan, pa si izračunajte, ali je res javni prevoz tako cenejši. Ko sem tako sedela v popoldanskih urah na vlaku proti Ljubljani, v tem prvem razredu, in gledala dijake, študente ter zaposlene, ki so napolnili vlak do zadnjega kotička stojišč, sem se spraševala: mar res ne morejo dati še enega vagona? Če greš kakšne druge ure na ta isti vlak, je seveda velikokrat prazen. Vendar to ne more biti razlog, da na Slovenskih železnicah ne naredijo kanček več za vse tiste, ki so v gneči vsak dan zjutraj in popoldne. Kajti na takšen način se ustvarja občutek, ki ga ima posameznik na poti z vlakom. In zato ne čudi, da vsak dijak, takoj ko ima možnost nakupa svojega avtomobila, pobegne iz vlaka … Sama sem namreč naredil točno to: ko sem zahvaljujoč situaciji že kot študentka dobila možnost lastnega avtomobila, sem vlak, ki je bil moje prevozno sredstva štiri gimnazijska leta, zamenjala in pozabila nanj. Avtomobil mi je omogočil veliko višjo fleksibilnost in s tem predvsem tudi svobodo. Danes pa, ko je le mogoče, se rada usedem na vlak. Če ni te omenjene gneče je namreč vožnja z vlakom zelo prijetna. Omogoča ti branje ali pa zgolj kratek počitek in meditacijo. Predvsem pa uživam, ker mi vožnja z vlakom ne ustvarja dodatnega stresa – kajti prej omenjena gneča ga ustvarja. Če se za pot do Ljubljane, ki sicer traja dvajset minut, porabi eno uro, nas ne bi smelo čuditi, da so ljudje nervozni, izmučeni, iztrošeni pa tudi depresivni. Toda zakaj torej še vedno toliko ljudi ne gre na vlak? Jasno: ker so še vedno hitreje z avtomobilom (če greš z vlakom, te namreč čaka najprej pot do postaje pa potem še od postaje do končne točke), ker še vedno ni toliko bolj cenovno ugodno in ker je preprosto lažje (če imaš s seboj več stvari, ki jih je treba nositi recimo).

In tukaj si zopet nalijmo čistega vina: čigava je torej odgovornost in naloga, da bi več ljudi uporabljalo javni prevoz? Bodimo namreč iskreni – človek bo vedno poiskal zase najbolj ugodno rešitev. Tudi ves tehnološki razvoj gre v smer udobja: kolo se je izumilo, ker je nekdo želel hitreje in z manj truda priti nekam; pa nato avtomobil … Posameznik mora imeti zelo močna načela, da ta premagajo udobje – primer: zelo ozaveščen mora biti na okoljskem področju in mu mora izjemno veliko pomeniti, koliko sam naredi za okolje, da se bo odločil za prevoz, ki je bolj zelen, pa manj udoben zanj. In v primeru Domžalčanov je to še majhna zadeva – nekdo iz Prekmurja, ki za vožnjo z vlakom potrebuje več ur do Ljubljane, še toliko bolj »enostavno« izbere avtomobil. In ravno ta psihološki učinek bi morali veliko bolj upoštevati pri spodbujanju uporabe javnega prevoza. Ne palica, temveč korenje bi lahko veliko naredil.

Prva rešitev bi bila lahko finančna – država bi lahko vsem tistim, ki uporabljajo javni prevoz namenila ugodnosti pri dohodnini ali drugačne denarne spodbude, ki ne bi pomenile neke dodatne subvencije, temveč zgolj olajšave. Druga rešitev je na področju dojemanja potovanja z javnim prevozom. V Sloveniji imamo kar nekaj odličnih komunikatorjev, vrhunskih oglaševalskih agencij – čemu se njihovega znanja ne izkoristi za promocijo vožnje z vlakom? Ker stane? Res je – ampak veliko stvari stane, pa jih kot država kupimo. Tretja rešitev pa je seveda udobje potovanja. Slovenske železnice si ne bi smele privoščiti, da se kot sardine peljemo na vlaku. Ker to odbija. Narediti pa bi morali vse, da privlačimo, čeprav to danes stane več. Vsekakor pa pohvala za prenovo domžalske postaje. Čeprav se zdi morda prevelika, pa je dejansko to korak k napredku. Nakazuje, da se morda obetajo časi, ko bo gneča na tej postaji večja kot na trzinski obvoznici.

In za zaključek. Čemu to pisanje? Vaša izbira, da avtomobil pustite doma, in se odpeljete z vlakom, ne bo rešila planeta. Saj smo mozaik, pa vendar v resnici dejanja posameznikov ne bodo spremenila nič, če ne bodo države zaostrile zakonodaje in kaznovale tiste prave, velike krivce. Pa vendar: vožnja z vlakom bo pozitivna za vas osebno, da boste bolj mirni in da se vam možgani spočijejo, ne da se ozirate na semaforje in druge voznike. Predvsem pa ja – imamo odgovornost. Do našega kraja. Planeta ne bomo rešili, lahko pa bi naredili lepši kraj, lepšo regijo. Manj onesnaževali naš zrak, naše ceste. Več denarja tudi na lokalni ravni namenili za druge projekte kot pa vedno nove sanacije cest. Pa morda za začetek uredili boljše kolesarske povezave po občini, izposojo koles pa recimo kakšno postajališče za kolesa več. Saj kot že vemo: kolesarjenje je namreč edin način mobilnosti, ki hkrati razveseljuje uporabnika.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.