Zakaj ne govorimo o revščini v Sloveniji? #Ajdapiše

Že skoraj desetletje nazaj se je začela serija the Newsroom, v kateri Jeff Daniels že v prvi epizodi navduši z izjemnim govorom, odgovorom na vprašanje, zakaj je Amerika najboljša država na svetu. »Nobenega dokaza ni, ki bi podprl izjavo, da je Amerika najboljša država na svetu. Smo sedmi v pismenosti, sedemindvajseti v matematiki, dvaindvajseti v znanosti, devetinštirideseti v pričakovani življenjski dobi, 178. v umrljivosti dojenčkov, tretji v povprečnem dohodku na gospodinjstvo …«. Nadaljuje, da je nekoč to bila najboljša država, ker so se borili za tisto, kar je prav, ker se niso identificirali s tistim, ki so ga nazadnje volili, ker se niso tako hitro prestrašili … in nato zaključi: »Prvi korak za reševanje težav je spoznanje, da Amerika ni več najboljša država na svetu.«

Kaj pa Slovenija? Smo si mi, ki ves čas jamramo o naši hlapčevski tradiciji, kdaj sploh upali sanjati, da bi lahko bili najboljša država na svetu? Smo kdaj zares verjeli, da smo lahko Švica in predvsem, kaj smo naredili za uresničitev?

Na marsikaterih področjih smo najboljši na svetu. Samo poglejmo naše športnike, potem pa tudi različne druge umetnike, ustvarjalce, raziskovalce, inženirje … So področja, kjer blestimo. Tudi, ko mislimo, da imamo neko področje neurejeno, ni tako hudo v celoti – recimo v avgustu so v Nemčiji slovenski vojaki na sedemdnevnem tekmovanju za najboljše vojaške ostrostrelce pometli s konkurenco in zmagali. Čeprav je vojska kadrovsko, finančno in logistično podhranjena, so tam tudi izjemno sposobni ljudje. In mar ni to tisto, kar nas na koncu vedno »rešuje«? Sposobni Slovenci.

Kako smo v začetku devetdesetih let zmagali osamosvojitveno vojno skoraj brez žrtev proti takrat tretji največji armadi v Evropi? Ker smo imeli iznajdljive ljudi, ki so strateško načrtovali, zagotovili orožje in izbrali prave taktike, tako na vojaškem kot diplomatskem terenu. Zakaj smo lanskega avgusta, ko nas je prizadela velika toča, tako hitro zagotovili vsem občanom, da so se njihove strehe pokrile? Ker imamo odlično ekipo prostovoljnih ter poklicnih gasilcev. Ko zdravstveni sistem zaškriplje, so medicinske sestre in zdravniki, ki to rešujejo. Zakaj smo med najbolj razvitimi državami na svetu? Ker so naši obrtniki in podjetniki tisti, ki kljub birokraciji, vsakič znova najdejo rešitve za vse težave. Vedno so na koncu ljudje. In kolikokrat smo že slišali iz tujine, da so slovenski delavci izjemno sposobni, da so naši športniki nadarjeni, naši podjetniki iznajdljivi …? Dobri smo, res smo. Smo delavni in iznajdljivi ter na koncu dneva nam ni vseeno za sočloveka, kar vedno znova dokažejo akcije, ko zbiramo sredstva za pomoči potrebnim.

Vendar pa vse ni tako idealno. Kot so ljudje tisti, ki v naši državi rešujejo vse zagate, so tudi ljudje tisti, ki delajo težave. Kajti če bi bilo vse idealno, ne bi potrebovali solidarnostnih akcij – ne bi zbirali pokrovčkov za operacije, ne bi imeli koncertov v Domžalah za družine gasilcev, ne bi imeli maratonov, da zbiramo sredstva za vse tiste, ki bi jim sistem moral zagotoviti osnovne pogoje. Slovenija je ena redkih držav na svetu, tudi izmed tistih bolj razvitih, ki vsem učencem omogoča topel obrok v šolah in tudi kasneje subvencionira prehrano dijakov ter študentov. Na to smo ponosni. Toda, kaj pa ko ni šole? Kaj pa večerja? Kaj pa šolske potrebščine?

Dolg je seznam nepravilnosti prejšnjega sistema, toda to, da danes eni otroci dopustujejo v eksotičnih krajih, eni pa nikoli ne vidijo niti slovenske obale, pa ni nekaj, na kar bi lahko bili po tridesetih letih samostojnosti ponosni. Razlike med nami rastejo, in čeprav je prav, da se plača za delo ter sposobnost posameznika, pa je nedopustno, da imamo v svoji lepi državi lačne otroke, otroke, ki nimajo pozimi zagotovljenega toplega doma in otroke, ki sta jim Piran in Krvavec kljub bližini nedostopna. V svetu, ko na družbenih omrežjih kažemo svoje premoženje, je živeti v pomanjkanju družbeno sramotno in otroke stigmatiziramo v trenutku, ko so najbolj ranljivi, namesto da bi jim ponudili osnovne pogoje v začetku in jim kot družba ponudili oporo tudi kasneje. Vprašanje je – ali čutimo potrebo po boljšem jutri za vse ali samo zase?

Noben človek ni otok,
popolnoma sam zase;
vsak človek je kos celine, del kopnega;
če morje odplavi grudo zemlje,
se Evropa zmanjša,
kot bi se zmanjšal rtič, kot bi se posestvo tvojih prijateljev ali pa tvoje lastno;
smrt slehernega človeka vzame del mene,
ker pripadam človeški vrsti;
in zato nikdar ne pošiljaj poizvedovat, komu zvoni;
zvoni tebi.

(pesnik John Donne; sicer pa tudi predgovor v knjigi Komu zvoni, Ernest Hemingway).

Nihče ni otok. Noben človek, nobena država, sploh pa ne v času globalizacije. Zato je prav, da nam je mar, kaj se dogaja v Afganistanu. Toda mar bi nam moralo biti za dogajanje po celem svetu – favele v Braziliji, slumi v Indiji, suša v Afriki, poplave v New Yorku … Vsi smo en svet.

Toda ne smemo pa pozabiti, da so navodila za reševanje jasna: ko letalo začne strmoglavljati, moraš vedno najprej nadeti masko s kisikom sebi, šele nato sočloveku, ki te potrebuje. Odnose rešujemo tako, da najprej razčistimo pri sebi, pometemo svoj prag, »popredalčkamo v svoji glavi«. In tako moramo narediti tudi z lastno državo. Prav je pomagati Afganistanu, prav je pomagati Bosni in Hercegovini ter marsikateri drugi državi. Najprej moramo pomagati sebi. Sprejeti dejstvo, da so vse anomalije nesprejemljive. Vsak posameznik, pa naj bo to reven otrok, bolan človek, ki ne pride na vrsto v zdravstvu, starostnik, ki ne dobi postelje v domu ali kdorkoli drug, ki je žrtev sistema, si zasluži od nas sodržavljanov, da zanj zahtevamo več. Imamo potencial. Ga bomo izkoristili? Bomo znali biti odgovorni in nagraditi tiste, ki delajo za naše skupno dobro, in povedati tistim, ki skrbijo le za svojo rit, da to pri nas ni več dobrodošlo? Smo sposobni prepoznati razliko?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.