Zakaj ne cenimo Slovenije? #Ajdapiše

Ko se poletje končuje, se vračamo domov. Dopusti so bili odlični, vsaj upam, da je bilo tako tudi pri vas. In težko se je vrniti v reden ritem. Toda, če odmislimo idilo, ki nam jo ponujajo počitniške destinacije za tisti kratek čas – ali se zavedamo lepot naše države? In ne govorim zgolj o naravnih lepotah, ki jih imamo: čudovit center Ljubljane, prelep Bled, fantastičen Predjamski grad, idiličen Piran, navdihujoče Prekmurje in še mnogo več … Ne govorim le o čisti vodi in neverjetnih gorah, lepih rekah in predvsem meni tako ljubih gozdovih. Ne govorim niti o tem, kako srečni smo lahko, da imamo štiri letne čase in da se narava spreminja ter nam ni nikoli zares dolgčas. Vsak dan je drugačen. In občudujemo lahko rast pomladi, toplino poletja, neverjetno prelepe barve v jeseni in tišino miru v zimskem snegu (čeprav je zadnja leta tega res premalo!).

No, ne bom nadaljevala s hvalnico slovenski naravi, čeprav bi jo lahko. Stvari, ki sem jih imela v mislih, so čistoča naših krajev in pa na prvem mestu varnost. Ko brez strahu tudi ponoči odideš na sprehod ali vožnjo s kolesom. Tudi kot žensko me nikoli ni bilo zares strah hoditi kjer koli ponoči. Čeprav priznajmo, da se je v zadnjih letih spremenila tudi naša prestolnica.

Vendar se sprašujem: ali se dovolj zavedamo, kaj vse imamo? Ali dovolj cenimo to? Saj veste, kakšni smo ljudje – kako vse prevečkrat cenimo zgolj tisto, kar smo izgubili. In ne bi rada, da izgubimo naš mehurček. Pa naj bo to v smislu varnosti, lepe narave ali pa navsezadnje blaginje, ki jo imamo. Verjamem, da bi kot celota naroda morali res dobro pogledati po svetu, kako je drugje, kaj vse imamo in se zavedati, da to ni samoumevno, temveč bi morali bolj delati v smer, da to obdržimo. Pa tudi izboljšamo, kar še ni v redu.

Vsekakor verjamem, da bi lahko za naravo kot država naredili več – ne pa se le ponašali z zelenimi nazivi in napisi Green Slovenia. Če ne veste, kaj mislim, vam predlagam v ogled predstavo Anhovo (naj bi imeli jeseni dodatne predstave!), v kateri med drugim jasno povedo, kako so z azbestom na Švedskem ravnali že v 70-ih letih, pri nas pa šele pred nekaj dobrimi leti. V državi, v kateri nas je toliko malo in skoraj dobesedeno vsakdo pozna vsakogar, bi lahko veliko večjo vlogo odigrala družbena odgovornost. Tako pa se zdi, da se državi kar že upravičeno krade. In to ni prav.

Vendar sem sedaj že zašla in zato bom raje kar končala. Naj bo tokrat kratko in sladko. Slovenija je lepa in veliko nam ponuja. Ne potrebujemo potovati po svetu, da vidimo marsikatere lepote. In uvodoma sem naštela zgolj tiste najbolj znane. V resnici pa najdemo še toliko veliko lepih kotičkov, gradov, umetnin, narave … da ne potrebujemo v svet, da se spočijemo in uživamo. Očitno pa moramo v svet, da vidimo, da je sicer veliko stvari res lahko lepših in boljših tudi drugje – toda oh, kako veliko lepega je pri nas!

In ko se torej prične novo šolsko leto, naj bo tudi to čas, da pričnemo delati v naše skupno dobro. Slovenija je naša in njena usoda je na naših ramenih.

Ajda Vodlan

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.