Zakaj naj bi na vlaku molčali? #Ajdapiše

Sedela sem na vlaku, tokrat v tujini (ne kot zadnjič proti Bohinju), in poslušala dva glasna Slovenca. V celotnem vagonu sta govorila le ona. Na kratki vožnji sem izvedela vse – iz katerega podjetja sta, zakaj sta v tem kraju v tujini, kaj bosta povedala na sestanku, v katerem hotelu bivata, na kateri postaji bosta izstopila in tudi kaj bo gospa obiskala v Londonu naslednji teden. Pa še kaj. Smešno se mi je zdelo, ker je bila nad glavo enega izmed njiju prilepljena nalepka, na kateri je bilo napisano, da je na vlaku zaželena tišina in da bo tako vsem bolj prijetno. Šlo mi je na smeh.

Ne zaradi njunega pogovora.
Ne zaradi tega, ker sta Slovenca.
Pa naj dodam, da nista bila preglasna, ampak sta se »le« pogovarjala.
Temveč zaradi nalepke same.

Spomnila me je, kako velikokrat v mestu vidim nalepke, table, napise: pobirajte pasje kakce za seboj, ne puščajte smeti, ne mečite smeti skozi okno (vlaka), ne dajajte glave skozi okno, ne uničujte lastnine in podobno.

In vedno znova si mislim: ČEMU?
Tisti, ki bo vse to počel, mu vse te nalepke, table, napisi, ne bodo prav nič koristili. Ne bodo ga odvrnili od samega dejanja. Ali kdo zares misli, da ga bodo?

Ironično namreč, da na vandalizem dejansko odgovarjamo z nekim posebnim dodatnim vandalizmom, ki ni tako hude vrste, pa še vedno je to poseg v naravo. Ker predvidevamo, da bo nekdo pustil smeti v naravi, mi namestimo tablo v naravi. Namesto da bi naravo, četudi urbano, pustili zeleno. Ali pa steno vlaka v tem prvem primeru.

Pa še vedno opozarjamo. Tako kot pišemo, da minister za zdravje opozarja. In opozarjamo, da ni primerno za otroke. Pa nosečnice. Pa navajamo, da nekaj ni za v mikrovalovko. Pa da mačka ne smemo dati v stroj. In tako dalje. Bolj ali manj v absurde.

Kdor ima namen nekaj narediti, bo to naredil. Ne glede na naše zapise in (dobronamerna) opozorila.
Ponovno torej vprašam: čemu?

In si mislim, da smo žalostna družba. Družba, ki meni, da mora odrasle osebe »vzgajati« z napisi, nalepkami in tablami. Vse to bi ljudje že morali vedeti in znati. Morali bi jih naučiti v primarni družini, ko so bili majhni. Ali pa vsaj kasneje v šoli. Če ni bilo ne enega ne drugega, potem smo kot družba propadli.

In tako plačujemo za table, nalepke, koše, ki se ne uničujejo … Mar še vedno verjamemo, da smo kot družba napredovali glede na človeško zgodovino?

Ajda Vodlan

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.