7. junija je Slovenija obeležila 30. obletnico smrti Ivana Krambergerja, dobrega človeka iz Negove, kakor so ga klicali. Življenjska pot od izučenega dimnikarja do predsedniškega kandidata na volitvah (1990) pred osamosvojitvijo Slovenije in dve leti kasneje (1992) do nasilne smrti v Jurovskem Dolu, je pot vredna filmske obdelave.
Priznana slovenska režiserka, Maja Weiss, ta se v svojih dokumentarnih filmih loteva zamolčanih ali pozabljenih tem, je v sodelovanju s sinom Ivana Krambergerja, Ivanom ml. posnela film Beli bojevnik v črni obleki. V filmu razsvetli življenje človeka o kateremu vemo v kratkem to, kar piše v zapisu Wikipedije:
Ivan Kramberger, dimnikar, izumitelj, dobrotnik, pisatelj in politik, rojen 4. maja 1936 v Ženjaku pri Benediktu v Slov. goricah, umrl 7. junija 1992 (atentat) v Jurovskem Dolu pri Svetem Juriju v Slovenskih goricah. Kramberger je širši javnosti postal znan, ko je na prvih demokratičnih predsedniških volitvah (leta 1990 pred osamosvojitvijo Slovenije) po broju glasov zasedel tretje mesto. Na njih je bil, takrat še za predsednika predsedstva RS, izvoljen Milan Kučan pred Ivanom Pučnikom, Kramberger pa se je kot presenečenje volitev in t. i. ljudski kandidat uvrstil na tretje mesto. Zanj je glasoval skoraj vsak peti, ki je prišel na volitve.
Ko je 7. junija 1992 Ivan Kramberger govoril v Jurovskem Dolu na trgu sredi vasi, je bil zadet v levo ramo in je med prevozom v Zdravstveni dom Lenart umrl. Četudi so našli strelca, ga obsodili in je ta po devetih letih dočakal svobodo, je ostal živ sum, da se za tem strelom skriva nekdo drug. Spomin na tega posebnega človeka prirojene inteligence in želje po tem, da bi pomagal ljudem, bo še naprej živel, saj so o njem napisane knjige, posnet je film, zdaj so mu, ob 30. obletnici nasilne smrti v Aleji velikih v Gornji Radgoni odkrili v bron vliti doprsni kip. Gre za delo akademskega kiparja Mirka Bratuše, rojaka z Negove. Ob tem dogodku so predstavili knjigo Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger.
Ivan Kramberger je bil posebnež, ki je govoril »ljudski jezik« in je vedel kaj to ljudstvo želi in česa ne mara, a ni mogel zmagati na volitvah, saj ni bil podoba, kakršno si je želela novo osvobojena Slovenija za predstavnika v »civilizirani Evropi«. Morda si tega zares niti Ivan ni želel. S svojimi govori in bližnjimi stiki z množicam nas je hotel svariti, da bomo pijani od sreče hitro zapadli v svet kapitala, (ki ga je on že prej spoznal), in da bo komaj pridobljena svoboda šla v franže. Kdo ve, če ni ravno to sporočilo botrovalo njegovi prezgodnji smrti?
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
