Zakaj je Ljubljana tako poceni? #Ajdapiše
Poceni v smislu, da je kičasto – brez prave avtentičnosti. Kajti poceni Ljubljana seveda že dolgo ni več – nepremičnine, restavracije, še javni prevoz je drag.
Ljubljana je draga. Če prenehamo te pogovore, kako se je vse podražilo, se ustavimo za trenutek in pomislimo: včasih si za en evro nekaj dobil, danes temu ni več tako. Se je le vse podražilo ali pa je evro izgubil vrednost? Mislim, da pač oboje. Spominjam se časov, ko smo se pogovarjali, kako je na severu vse tako zelo drago. Danes nas cena kave v Avstriji ne šokira več tako kot nekoč – ker so cene že podobne. Seveda je v skandinavskih državah še veliko dražje, toda razlika ni več tako očitna kot je bila. Pa vendar pustimo debato, o tem kako drago je postalo, za naslednjič in se rajši posvetimo vprašanju, kaj se je zgodilo z našo Ljubljano.
Sprehodim se po Čopovi ulici in ugotovim, da so tam le tuje trgovine. Trgovine, ki jih najdeš povsod. In seveda McDonalds. Še najbolj slovenska zadeva je NLB. Pa ne gre niti toliko za vprašanje, ali je lastnik Slovenec ali ne, temveč v ospredje sili žalostno dejstvo, da je prestolnica polna poceni trgovin. Z izjemo Name in Galerije Emporium ter morda Maxi marketa je Ljubljana prazna prestižnejših trgovin. Povsod najdemo ene in iste znamke – kamorkoli se obrneš najdeš tudi trgovine s hrano, Lidl, Hofer in pa Eurospin so očitno zavzeli mesto, sploh v kombinaciji s stanovanjskimi enotami (Eurospin v Situli, Lidl na Kongresnem trgu pa v Šiški in tako dalje). Ko stojiš pri Robbovem vodnjaku in gledaš proti tromostovju imaš razgled na banke in D&M. Pa na najbolj cenene trgovine s spominki. Še second hand trgovina ni avtentična, temveč mednarodna veriga Humana, katere zagotovo ni bil prvotni cilj spreminjati svet v boljšo verzijo, temveč so preprosto našli novo tržno nišo, ki ustvarja bogastvo (green washing). Evropske prestolnice so vse postale enake – včasih je bilo užitek potovati, ker si v tujih mestih našel nekaj, kar pri nas ni. Sedaj so povsod ene in iste trgovine. Trgovine, ki nudijo kvantiteto ne pa kvaliteto. Vse težje pa je dobiti zares dobre stvari: dober parfum recimo, ne le neko znamko. Vse so le še znamke, nič več kvalitete. Tudi oblačila recimo: težko najdeš oblačila, ki niso iz umetnih materialov.
Vendar pa problem Ljubljane niso le trgovine, temveč tudi restavracije in bari. K sreči je Union v prestolnici obdržal pivnico, saj je to dejansko eden redkih pubov v mestu. Z izjemo seveda tistega novega ob reki, ki pa je tudi del mednarodne verige in ga najdeš v vseh večjih mestih po svetu (Harat). Zaprl pa se je tako recimo Irish pub, ki je nudil ljubljansko avtentičnost ter hkrati irsko kulturo. Mesto pa je po drugi strani polno picerij in burgerjev na vsakem koraku. Še čevapčiči so začeli izginjati (recimo slavni tramvaj). Zaprla se je tudi ena najstarejših ljubljanskih restavracij v podhodu Maxi marketa. Gostilna pod Lipo je še odprta – toda ni več pristna ljubljanska izkušnja, temveč je sedaj balkanska, saj je tam prodajalna čevapčičev.
Mesto izgublja avtentičnost. Tudi knjigarn je vse manj – pritličje Konzorcija sploh ni več knjigarna, izgubili pa smo kar nekaj zares odličnih knjigarn. Meni je bila ena ljubših Vale Novak na Wolfovi ulici, ki se je zaprla že kar nekaj časa nazaj. Antikvariat na Mestnem trgu je tako še eden redkih teh avtentičnih mest.
Da pa zaključimo lokalno, v Domžalah namreč ni nič kaj zelo drugače. Imamo nekaj odličnih avtentičnih trgovin: Gušt, trgovinca Verjamem vate, Ložar, pa še kaj bi našli. Sicer pa tudi pri nas kraljujejo že omenjene trgovine mednarodnih korporacijskih verig, ki so vedno polne od jutra do večera. Nekoč je bil Vele odlična trgovina, kjer si našel kvaliteto. Pravijo, da so ljubljanske dame hodile v Domžale po nakupih. Kaj pa sedaj? Kvalitetnih čevljev v Domžalah ni moč kupiti. Prav tako nobenih prestižnih znamk oblačil. Ni nobene dobre trgovine s pripomočki za dom, pa še kaj bi našla. Po eni strani tako v Domžalah res imamo oziroma kot sami rečemo »vse, kar rabimo«. Toda vprašanje pa je, kaj pravzaprav zares kupujemo. Kaj potrebujemo? Kaj nahrani dušo? K sreči še imamo tržnico, toda razen tega … kje so še lokalni prostori, ali je vse le še poceni turizem? Je res v današnjem svetu vs le še profit, avtentičnost, prisotnost »nekaj več« pa ne šteje nič več? Žalosten svet.
Ajda Vodlan (Ajda piše)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.
Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.