Zakaj hrepenimo po kritiki? #Ajdapiše

Ko sem razmišljala o pisanju današnje kolumne, nisem našla prave teme. Začela sem pisati kritiko nepremičninskega trga in nepremičninskih agencij, pa kar ni stekla. Potem sem začela pisati o tem, zakaj se ljudje med seboj tako radi obtožujemo. Mar se ne zavedamo, da smo v istem dreku? Pa tudi nisem nič pametnega zares spisala. Razmišljala sem o kritiki pri lastnem pisanju. Je res potrebna? Ne smem spisati nekaj lepega … ?

Ne vem zakaj, niti od kje je prišla ta ideja in kako je zrastla ter se okrepila – toda ideja v moji glavi je: če ne pišeš kritično, nisi dober. Pisec mora biti oster, mora biti ciničen, sarkastičen. Je to neka moja zgrešena opazka ali je dejansko tako tudi zares postalo v današnjem svetu? Je tako bilo že od nekdaj?

Pomislim na tiste, ki so pisali in jih najbolj občudujem. Orwell in njegova Živalska farma recimo. To je čudovita pripoved o vseh nas, naših težavah, o tem, kdo dejansko smo – in seveda je močno kritična. Oziroma je pravzaprav eno veliko ogledalo vsem nam. Ogledalo pa je kritično, mar ne?

Ena mojih najljubših knjig je tudi Zbogom, orožje! – Hemingway pa nasploh slovi kot vrhunski, večni, odlični pisec. Omenjeni roman je tako po eni strani izjemno lahkoten, pa vendar je ponovno kritika družbe, vojne predvsem.

Morda niti ni smotrna primerjave kolumn z romani – je leposlovje lahko tudi nekritično, za kolumne pa se to ne spodobi? Je kolumna, ki bi le opisovala in ne bi kritizirala, sploh smiselna? Besede nametane na papir … s kakšnim smislom? Če ne kritiziraš, ali lahko spreminjaš svet? Pa je naloga pisca sploh spreminjati svet skozi svoje pisanje?

Ne vem. Niti nimam odgovora. Vendar pa vse bolj menim, da je ta ideja o kritičnosti zgrešena in da je plod Facebooka in drugih omrežij, kjer vse bolj v ospredje prihajajo cinični in sarkastični pisci. Morda bom kritična z naslednje opazko – toda tudi zagrenjeni ljudje.

Pišem več kolumn in ena izmed njih je tudi na tako imenovanem Mišjem brlogu (gre za besedno skovanko, saj je to blog Založbe Miš). Tam moji zapisi nikoli niso kritični, temveč so dejansko zelo lepi: tako sem brala o branju na vlaku (tudi na relaciji Domžale – Ljubljana), pa o avgustovskem branju v Ljubljani, o starih knjižnicah, pa tudi o partnerskem odnosu med bralcem in nebralcem pa še kaj bi se našlo. V tem pisanju res močno uživam. Redkokdaj zelo razmišljam med pisanjem, besede kar pridejo same od sebe.

Za Slamnik so bile moje prve kolumne na podoben način – opisovale so lepoto našega mesta, vse tisto mestno, kar najdemo pri nas. Potem so postale vse bolj kritične. Ker sem verjela, da moram. Pa res moram?

Molčati ob krivicah je narobe. Naredi te za sostorilca.
Vendar pa mi je nekoč Milan Dekleva v pogovoru izpostavil, da je svet že dovolj krut in žalosten ter močno hrepeni po poeziji, po lepih besedah, po nežnosti.

Življenje je kratko. Je težko in je velikokrat trpljenje, skoraj vedno pa močno nepošteno. Zato morda ni vedno potrebno poslušati in brati, da je kozarec na pol prazen. Morda se ne zavedamo, da bi v tem svetu rabili več omenjene nežnosti, predvsem pa več zaupanja, več sodelovanja.

Konstruktivna kritika je potrebna. Toda včasih ni izraz inteligence, temveč le posledica jamranja. Verjetno pa je tako kot z vsem v življenju: potrebno je najti ravnovesje. En dan videti poln, drug dan pa prazen kozarec. Resnica je, da je pač oboje. Gledati zgolj iz ene smeri, pa nikoli ni bila dobra ideja.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.