Zakaj danes ne bo kolumne #Ajdapiše?

Za petkovo kolumno sem imela pripravljeni dve temi – prva bi nosila naslov, ali je ločevanje odpadkov (ne)smiselno in bi zašla na področje politične ekologije. Druga pa bi se dotikala naših Domžal, saj bomo v mesecu aprilu praznovali 100 let od združitve štirih vasi in nastanka trga. Vendar bom te teme naslovila drugič. Preprosto je zmanjkalo časa in predvsem energije, da bi se zakopala v te dve temi. In tako sem že krepko zamudila vse zadnje roke za oddajo kolumne in goose tudi pod bremenom kolumne prejšnjega tedna, ki je bila zelo dobro brana in na katero sem prejela veliko pozitivnih komentarjev, ubijala v lastni glavi: kaj naj napišem, kaj naj naredim, da bo dovolj dobro? Kar nekaj tednov nazaj, ko je bila situacija podobna, toda sploh še ne tako drastična, kot je v tem trenutku, mi je urednica dejala, da naj pa pač preskočim ta petek … Toda kako, sem se spraševala?! To pa vendar ne smem!

In tudi danes sem se znašla v enaki situaciji: ne smem. Kajti če bom, bom razočarala predvsem in najprej sebe. Dobila bom občutek, da sem neresna, ker se ne znam držati rokov. Občutek, da bi lahko naredila, pa nisem, ker se nisem dovolj potrudila. Morala bi več in več … Kje je tista prava mera med tem, da si lenuh in da poslušaš sebe ter svoje meje? Kdaj je preveč?

Popolnoma jasno mi je, da sveta jutri ne bo konec, če slučajno spustim en petek. Jasno mi je, da bo tudi Domžalec obstajal še naprej. Vse se bo vrtelo enako … le jaz ne?

Naučena sem bila, da stisnem zobe in potrpim. Še danes to živim na skoraj vseh korakih svojega življenja in gledam mlajše generacije ter jih občudujem, ker imajo suverenost, da rečejo NE. Ne bom. In se ne sekirajo. Vsaj izgleda namreč tako. Naučena sem bila, da je potrebno potrpeti. Da je delo (plačano in garaško seveda!) vrlina in da je treba delat!

Svet po koroni se mi zdi hitrejši in priznam, da si včasih za kakšen dan zaželim, da bi se svet spet ustavil. Kajti soočamo se s tem, da se sami praktično ne znamo ustaviti. In zato tudi depresija ter izgorelost … ker se zgaramo do konca. Ko nam telo šepeta, da naj upočasnimo, ne slišimo – šele ko zakriči, postanemo bolj pozorni.

Ne dolgo nazaj sem bila na enem zanimivem sestanku, ko je Norvežan dejal: “Kje je pa človeška inteligenca? Kje je človeški faktor?” Ugotavljamo, da bo umetna inteligenca posegla v vse pore naših življenj, pozabljamo pa, da mora biti človeški povsod prisoten. Da je vse najprej človeško … in človeško je točno to, da kolumne ne bo. Kajti robot jo bo spisal vsak petek in bolj kot gledam, bolj opažam, da bo to tudi naredil zelo dobro. Kaj nam torej preostane? Da se ženemo naprej vse do trenutka nezmožnosti? Ali pa da se ustavimo že prej in rečemo NE.

Žal mi je: ta zapis ni presežek. Upam pa, da bo morda dobra spodbuda vsem vam, da recite “ne”, recite “stop” in delajte tisto, kar verjamem, da bi moral delati človek: živeti. Uživati. Poslušati samega sebe in biti pristno prisoten v trenutku.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.