»Za interes nekaterih se uničuje prostor vseh« #Ajdapiše

Naslov je citat arhitekte Majde Kregar (revija Outsider, št. 35), ki pa sem ga prebrala v prispevku na Domžalcu z naslovom Je res treba graditi na potencialno nevarnih področjih?. Slednji se ukvarja s problematiko gradnje na kolovškem območju in vam ga močno priporočam v branje.

Naj najprej povem iskreno: problematike ne poznam in se je nisem niti zavedala do branja tega prispevka. Kaj je res, torej ne morem in ne upam trditi. Vsekakor pa v zadnjih letih slišimo vse več konkretnih in preverjenih dejstev, ko se je gradilo na območju na katerem se preprosto ne bi smelo. Tako smo to ugotavljali predvsem po lanskih poplavah, ko nam je narava jasno pokazala, da nekatera gradbena dovoljenja ne bi smela biti izdana. Da je bilo jasno, da zemljišče ni varno, pa vendar …

Na omenjeni prispevek sem reagirala kar zelo čustveno. Kolovški konec je bil namreč moje zatočišče v času korone in njenih omejitev (zaprtja znotraj meja občine). V tistih nenavadnih dneh, ko so bila pravila takšna, kot da jih je Milčinski pisal za Butalce, in ko so ljudje kazali svojo pravo naravo, torej se obnašali kot največji volk sočloveku, sem tam našla mir. Vsa sprehajališča v moji bližini, Šumberk, pešpot ob Kamniški Bistrici, mengeško polje, so bila zasedena. Sprehajalci, otroci, kolesarji, psi. Bil je kaos. Po navadi me sprehod ob Bistrici pomiri, takrat pa je bila takšna gneča, da sem se s sprehoda vrnila še bolj utrujena (od človeške neumnosti). Že takrat sem se močno zavedala, da smo s prenaseljenostjo pretiravali. Naša hiša v Jaršah stoji od sedemdesetih let in je bila takrat ena izmed prvih v ulici. V začetku tisočletja pa se je začela na tem področju množična gradnja in območje Jarš je danes med najbolj gosto poseljenimi v občini. Z lupo iščemo prost travnik. Nekoč je bilo lepo, ker si imel naravo in bil blizu vsega, danes pa nas je preveč in pešpot ob Bistrici je žal preobremenjena ter je izgubila svoj čar. No, in tako sem v tistih kovidnih dnevih zahajala v kolovške gozdove. Pa saj sem tudi že kdaj prej bila tam, vendar velikokrat zmanjka časa. Tega je bilo v tistem obdobju na pretek. In tako sem se sprehajala po res čudovitih poteh med drevesi, tam, kjer kraljuje zelena barva. Včasih sem srečala še koga, vendar po navadi ne. Voda je šumela in tudi moj pes je bil navdušen.

Kaj vse bomo torej še uničili in pozidali? Kje in kdaj se bomo ustavili? Govorimo o demografskih izzivih prihodnosti, hkrati pa gradimo in gradimo. In gradimo nepremišljeno, kajti kot omenjeni prispevek izpostavlja – ali se pomišlja na sposobnost infrastrukture? Težave s prostori v šolah, propadanje domžalskega zdravstvenega doma in opozarjanje tudi drugih javnih ustanov, da ni prostora in ni kadra, nas opozarja, da v preteklosti nismo razmišljali prav nič strateško.

Kdo pa vse to dopušča? Kdo daje dovoljenja in kdo ne razmišlja celostno, strateško?

In s tem razlogom sem tudi postavila vprašanje v podnaslovu. Morda verjamemo, da smo med najbolj razvitimi državami v svetu, toda ali smo res? Izzivi, s katerimi se soočamo, od zdravstva do urbanizma, nam nakazujejo obsežne sistemske probleme. Težava, ki jo imamo, je, da nam sistemi propadajo pred očmi, mi pa krpamo luknje. Žal se vse bolj kaže, da nazadujemo. Seveda, da nam vseeno gre kar dobro, vendar si tukaj priznajmo – to je predvsem zaradi ljudi, zaradi posameznikov. In Slovenci imamo odlične posameznike – od športnikov, kulturnikov, pa tudi do podjetnikov in znanstvenikov. In ne le oni: imamo tudi odlične ljudi v javni upravi, od zdravstva do birokratov, ki držijo temelje pokonci in verjamemo v skupno dobro. Toda vse preveč stvari se ureja ad hoc (krpa luknje) in vse premalo imamo dejansko delujočih sistemov. Premalo smo strateški, preveč se ukvarjamo z operativno ravnjo. In dokler ne bomo pretrgali tega vozla, ne bomo spremenili smeri. Smer pa bi morala biti boljša prihodnost za vse.

To pa lahko naredimo le, če bomo vzporedno naredili tri stvari. Postavili prave ljudi na prava mesta. Verjeli v skupno dobro in začeli delati skupaj v to smer. Začeli pa bomo s tem, da bomo jasno povedali vse, kar ni prav (recimo zanimivo branje je tudi to – »Tina Gaber ni vzrok, je posledica«) – ko nas ne bo strah posledic, temveč bomo preprosto povedali in naredili tisto, kar je prav. Moramo pa narediti vse skupaj, kajti trenutno lahko zgolj beremo o tem, kje vse se gradi in kaj ni prav. Sprememb pa ni.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda piše tudi novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen novičnik se lahko prijavite tukaj.