Vse zastonj! Vse zastonj!

Inflacija trka na vrata, položnice in krediti postajajo vse bolj nadležni, nakupi v trgovinah bodo kmalu za marsikoga postali nočna mora. Jesti je treba, če so v družini mladi se je še več, a že kruh je nerazumno drag. Tolažijo nas, da je mleko poceni, a tega mladi ne pijejo radi, čeprav bi jim koristilo. Zadnji množični preklici izdelkov v trgovinah nam dajo misliti in samooskrba postaja zahteva ne pa izbira, če hočemo ostati koliko toliko zdravi.

Ljudje se težko odpovemo drobnim razvadam in druženje ob kavi je ena izmed najbolj priljubljenih. Nekoč smo si kuhali kave in jih pili s prijatelji doma, danes uživamo v bolj ali manj posrečenih kavarniških ambientih, se pustimo videti ali smo opazovalci drugih. S tem ni nič narobe le da je ta poceni varianta druženja postala luksuz, vsaj v Ljubljani. Dva evra in pol je že kar »normalna« cena za pljunkec te priljubljene črne tekočine. In zakaj se je tako podražila? Gostinci se (tako kot vsi) izgovarjajo s posledicami Covida, a lepo vas prosim – turizem je v pravem razcvetu in morebiti je prav ta množičen obisk tujcev pognal naše cene v nebo?

Zamislite si, da vstopite v trgovino, si naložite hrano, ki jo potrebujete in na blagajni plačate toliko, kolikor se vam zdi, da je realna cena nakupa. Seveda bi trgovci skočili ter zagnali vik in krik, a vi bi rekli: Ali vzameš toliko, ali pa ti ne plačam nič! Ha! Prav to se je zgodilo v Milanu v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je v Italiji inflacija podirala rekorde in so se cene dvigovale iz ure v uro. Gospodinje so si nabasale hrano pod plašče in šle domov. Kako se je to lahko zgodilo? Italijanski pisec satiričnih dramskih tekstov, Dario Fo, je s svojo gledališko skupino odigral predstavo Vse zastonj! Vse zastonj!. Po izvajanju predstave, ki je kritizirala izkoriščanje delavstva in vabila ljudi k državljanski nepokorščini, so se ljudje prebudili in angažirali ter na zgoraj opisan način izrazili svoje nestrinjanje z nenormalnim dvigom cen. Navsezadnje smo kupci tisti, ki bi naj na prostem trgu določali ceno izdelka in storitve. Tega se ne zavedamo in se preveč zlahka sprijaznimo z vsako podražitvijo: stisnemo zobe, si vzamemo kredit, ali še enega in živimo do tistega momenta, ko denarja dokončno ne zmanjka. Dario Fo pa spodbuja delavstvo, da se upre in dvigne svoj glas, saj je med delavci slišal resnične življenjske zgodbe, ki jih je vpletel v dramske tekste. Dario Fo je bil upornik, njegove jasno opredeljene teme so ironizirale liturgije spodobnih ljudi, izražal je srd in zgroženost v odnosu do sveta bogatih ter zagrenjenost in upornost glede položaja delavstva. Predstava ne more biti bolj aktualna in vas vabim, da si jo ogledate v Prešernovem gledališču v Kranju – od srca se boste nasmejali in globoko zamislili, saj vas bo odlična igralska zasedba z režiserko Ajdo Valcl navdušila. Omenjena predstava je na 31. Dnevih komedije (2023) prejela tri nagrade: žlahtna komedija leta, žlahtna komedijantka (Vesna Pernarčič) in žlahtna režiserka. (Vse zastonj – komentar)

Opozorilo – ogled predstave ni zastonj, a je vredna vsakega evra!

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.