Vse pomembnejša vloga psa v družbi #Benjaminovglas

Pes kot domača žival v zadnjem obdobju pridobiva s strani človeka vedno večjo veljavo in vedno več prostora v človekovem življenju. S tem pa pridobiva tudi vse pomembnejšo vlogo v družbi nasploh.

Zanimivo je premisliti, zakaj in kako je do tega prišlo. Najbrž vsi poznamo vedno uporabljeno verzijo, da je imel včasih pes bolj ali manj vlogo čuvaja pri hiši, nastanjen je bil izven hiše, in praviloma ni imel dostopa v hišo, tako da je bil notranji in zunanji prostor strogo ločen za človeka in za psa. Vsaj praviloma. Pes je imel kot domača žival bolj ali manj vlogo stvari, človek ga je po posesti premikal glede na to, kje je prepoznal strah oz. nevarnost, pred katero naj ga pes ščiti.

V razvitem svetu, kjer družba z doseganjem vse večje varnosti posameznika napredovala, je t.i. vloga psa kot hišnega čuvaja v veliki meri prenehala oz. potrebe po tej vlogi človek v tej meri kot pred časom ni več imel.

Hkrati, pa je prav tako v razvitem svetu s prozahodno potrošnjo in kapitalistično usmeritvijo posameznika in družbe sočasno prišlo do drugačnega načina življenja, ter do redefiniranja in prerazporeditve potreb posameznika v družbi. Posameznik je psa spuščal vse bližje in bližje v svoj prostor, in tako se je ustvarjalo vse večje zaupanje. Sočasno pa se je zaradi načina življenja in poslabšanja ravni medsebojnih odnosov del populacije začel umikati iz družbe, tako da je to sovpadalo, kar je še okrepilo odnos med človekom in psom.

Tudi sam sem izkusil vseslovenski primer, kjer sosedje en z drugim ne govorimo leta in leta, ko pa eni in drugi dobimo psa, pa se interakcija kar naenkrat začne, in odpremo pogovor, kot da med seboj govorimo in se družimo že več let.

Drug pogled na vse večjo vlogo psa je ta, da ljudje v poplavi (dez)informacij, ob vse hitrejšem in bolj stresnem načinu življenja ter posledično nenehnem izgubljanju stika samih s sabo v psu vidimo pristno realnost, ki se nam ljudem umika in umika, ter jo lovimo z dneva v dan ob nenehnih pretresih s strani zunanjega sveta. Človeku v tej situaciji lahko pes predstavlja edino realno osnovo, na katero se ta lahko upre, ker ljudje globoko v sebi verjamemo, da sistem v katerem živimo ne temelji na živemu bitju trajnostni življenjski podlagi, temveč na nedolgoročnem življenjskem načrtu, ki ne obstaja.

Kot zanimivost. V Sloveniji ima psa vsako tretje gospodinjstvo, glede na raziskavo Statista 2019 smo na osmem mestu v EU. Rast števila psov na gospodinjstvo se opazi tudi na ulici, ko gre človek na sprehod. Vse več je tudi ugrizov psa na psa, kar bi bilo mogoče pripisati temu, da populacija psov, ki je v obtoku, postaja neobvladljiva oz. postajajo nesamoobvladljivi njihovi lastniki.

Da je najbrž prišlo do neobvladljive populacije neobvladljivih lastnikov psov človek doživi, ko njegovega psa napade drug pes in postane kristalno jasno, da od tam naprej interakcija poteka preko lastnika psa napadalca, tipa človeka, zaradi (ne)vzgoje katerega je posledično pes nepredvidljiv, če se izrazim diplomatsko.

Kljub temu, da se ima človek za popolno bitje na zemlji, opažam, da nam vsaj v enem delu (brezčutne in asocialne) populacije ironično pes postaja zgled pri samoizpoljevanju v čutečo in socialno bitje, in to kljub temu, da ima človek na voljo absolutni umski in duhovni ustroj, s katerim je ob pravilnem upravljanju le-tega mogoče delati čudeže in dosegati nepredstavljivo.

Avtor: Benjamin Lukšič (Benjaminovglas)

Kolumna avtorja ne odraža nujno stališča uredništva.