Vse je zgodba
Sprehaja se mati, ob njej fantek, za njima caplja enoletnik in nato steče. Kaj, če zavije s pločnika na cesto? Ne, spretno dohiti dvojico pred seboj, mati ga prime za roko, starejši bratec ga poboža po laseh in se mu nasmehne. Reklama za CPP, zobno pasto ali za otroške čevlje?
Lasje mi stopijo pokonci, ko slišim ljudi od biznisa govoriti o svojem produktu, ki ni toliko pomemben sam po sebi, temveč je bolj pomembna zgodba, ki mu jo prišiješ, najsi gre za hlodovino, zrezke, športno opremo in nazadnje, končno – knjigo.
Napisati dobro zgodbo ni mačji mjavk, (ne vem, zakaj se reče mačji kašelj?), a vendarle so mnogi prepričani, da je vsaka zgodba dobra. Pogoj je, da nas prepriča, kaj ne? Danes namesto preverjenih informacij imamo, spet, zgodbe. Pravzaprav so kar priročne, če želimo najbolj nazorno prikazati nek dogodek. Saj so že od nekdaj ljudje radi pripovedovali kaj se jim je (ali drugim) zgodilo zares, a so dejstva mnogokrat prikrojili glede na poslušalstvo ali korist, ki bi mu jo prinesla pravšnja interpretacija.
Kaj potrebuješ za klasično zgodbo? Junaka in antijunaka, kot imamo trenutno Ukrajino in Rusijo, da bo najbolj nazorno. Junak je dober, pravičen in pogumen, antijunak je zloben, nepravičen in surov. Ker smo ljudje po svoji naravi ambivalentni, torej dobri in slabi, nam poenostavljeno prikazovanje likov pomaga, da se z njimi lažje poistovetimo in jih vzamemo za svoje. Če želimo ustvariti napetost, potrebujemo zaplet, v našem primeru je to vojna, in čim več orožja, da začutimo adrenalin. Potrebujemo tudi čustva, zato so potrebne žrtve – najbolje je, če so to otroci in ženske, ali starejši, nebogljeni ljudje. Ko nam zmanjka žrtev in tankov, ko se vojaki končno utrudijo, se morda vprašamo – kako bi živeli brez vojn?
Če bi generale in predsednike ter njihove svetovalce zaprli v celico, brez hrane in vode, brez mobilnih telefonov in brez oken, koliko časa bi se tepli med seboj? In, ali bi se sploh? Prepričana sem, da bi se zelo hitro dogovorili za mir. A mir je dolgočasen, ne prinaša dobička in dividend, za mir je treba delati, ustvarjati, se truditi, iskati rešitve, se odločati dan na dan, uro na uro.
Zato tako neutrudno iščemo negativce, ki jih je treba ustvariti, če jih ravno ni pri roki, in pozitivce, ki smo največkrat mi sami. Ljudje potrebujejo zgodbe, še posebej takrat, ko se dvigujejo cene, ko se zapirajo do včeraj perspektivna podjetja, ko nam gre za nohte in ni nikogar, ki bi nam jih postrigel. In ko mislite, da s svojim življenjem vi ustvarjate zgodbe, v nekem trenutku ugotovite, da je nekdo drug za vas že napisal lik, vam določil spol, stan, značaj in moč, ki jo imate. Kar vam ostane je, ali da igro igrate ali izstopite iz nje. Težava je v tem, da je dobro zgodbo lažje prebrati kot napisati, a je pisanje svojega lika vredno vsega truda.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.