Vrnitev v realnost #Ajdapiše

»How do you pick up the threads of an old life? How do you go on, when in your heart you begin to understand… there is no going back? There are some things that time cannot mend.«

Frodo Baggins se na koncu knjige Gospodar prstanov sprašuje, kako se vrniti nazaj, ko v srcu začenjaš razumeti, da vrnitve nazaj ni. Da čas določenih stvari ne more popraviti. In to se tekom življenja večkrat sprašujemo.

Ko se vračam z dopusta, me osupne, kako zelene so naše Domžale, naša Slovenija. Nato me naslednje jutro bolj negativno preseneti realnost, saj je zrak hladnejši, in preden posije sonce, je vse oblačno ter megleno. To me spomni, da se bo poletje končalo, da bo prišla hladna zima. Spomni me na to, da v Sloveniji ni tako kot v Sarajevu, »kjer korone ni«. Zopet bomo vsi govorili o virusu, ukrepih, kratenju človeških pravic. Predvsem pa se spomnim, da kako drugačen je svet tukaj, kot je v južni Dalmaciji na dopustu. Zakaj se ljudje spremenimo na dopustu? Se res spremenimo, ali tam srečamo drugačne ljudi?

V »realnem« svetu, vsaj v profesionalnem svetu, je veliko tekmovalnosti. Človek ni človek človeku, temveč vsaj volk, če ne še kaj hujšega. Ni sprejemanja, sploh ni sprejemanja raznoličnosti. Ni iskrenosti, ni sočutja, ni topline. Predvsem pa ni optimizma. Toliko je jamranja in negativizma, manjka nam ljubezni do življenja. Je dopust res mehurček, naš odmik od realnega sveta, ki ga pravzaprav ne maramo, in je zgolj tisto nujno sredstvo, ki nam omogoči, da vsaj enkrat letno pobegnemo tja daleč stran v svoj lepi mehurček? Misel na to me zgrozi, saj si ne želim, da je življenje beg od resničnosti, da je življenje ena velika muka, ki jo trpimo. Ne želim si, da uživamo dva tedna od dvainpetdesetih.

Pravijo, da življenje ni potica. Vendar pa mi nikoli ni bil všeč ta način razmišljanja. Kaj to pomeni? Da življenje ni sladko? Da ni lepo? Da je trpljenje? Vsak, ki je kdaj delal potico, dobro ve, da je mesenje testa zelo zahtevno in zagotovo »ni potica«. Torej, življenje je potica. Ker je lahko sladko in dobro, če se trudiš in delaš ter zato so žetev dobri rezultati. Predvsem pa je pomembno, da je delanje potice že samo po sebi »potica«. Ker veš, da bo produkt sladek, se veseliš in z veseljem delaš.

Opciji sta torej dve. Bodisi moramo spremeniti dva tedna v dvainpetdeset. Toda, kako? Kako zagotoviti, da bi bil dopust celo leto. Verjamem, da to v tem kontekstu ni mogoče. Da ležimo na plaži in nič ne delamo, ter uživamo v produktih in storitvah, ki jih delajo drugi, lahko pomeni le to, da smo morali delati že prej. Kot smo videli v zgodovini komunistično – socialističnih poizkusov, odgovor ni v enakosti. Vendar pa tudi ne bi bilo prav, da je odgovor v strogem kapitalistično tržnem duhu in da torej eni res nič ne delajo celo življenje, drugi pa, ker smo ob rojstvu prejeli različne sposobnosti. Navsezadnje si želimo spadati med razvite zahodne demokracije, ki podpirajo socialno družbo, in zatorej mora biti neko ravnovesje. Da nič ne delamo, torej ni odgovor.

Odgovor je v spremembi vrednot in pogleda na svet. Dopust ne sme biti mehurček, izven realnosti sveta. Dva tedna ne smeta biti cilj našega garanja preostalih petdeset tednov. Življenje ne sme biti trpljenje z majhnimi nagradami, bonbončki, ki si jih dajemo sami. Si kupujemo sladice, si privoščimo nakupe … Delamo več, zato da si lahko »privoščimo« razvajanje. To je metanje peska v oči. Delo mora postati vrednota. Tisto, kar počnemo, nam mora biti v veselje, nas mora dopolnjevati. Športniki, ki smo jih občudovali na olimpijskih igrah, to razumejo. Potenje ni garanje. Ko potenje postane garanje, življenje postane delo in dopust mehurček. Nagrada za vse naše projekte morajo biti projekti sami. Če se odločimo hujšati, nagrada ne sme biti tortica, ker nam uspeva. Nagrada mora biti ponos, da nam uspeva. Nagrada morajo v tem svetu ponovno postati vrednote. In to tiste prave vrednote, ki združujejo našo družbo, ne pa pridobivanje všečkov na družbenih omrežjih. Vrednote, ki nas delajo človeške.

Delati čim manj za čim več denarja. To je dandanes cilj. Ne pa delati dobro zase in za druge. Učijo nas, da moramo biti močni, da ne smemo pustiti sočloveku, da dela z nami kot želi. Poudarja se samostojnost, neodvisnost, hkrati tudi neka vzvišenost. Kaj se je zgodilo z logiko, nastavi drugo lice? Takšne danes pomilujemo. In dokler bomo imeli takšne vrednote, bomo družba individualistov. Uspešnih materialistov, ki živijo vsak zase. Ker želimo več in več, moramo delati več in več. Pekel si tako ustvarjamo sami, vsak le doda malo več in kolesje sistema se premika naprej. Ko se en zobček zlomi, ni nič hudega in veriga deluje naprej. Ko se jih zlomi več, sistem pade.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.