Vprašanje poguma

Človek kamene dobe je lovil dobre štiri ure, potem je počival, se ubadal z družbenimi dejavnostmi ali občudoval naravo. Ljudje so si bili enki, plemenske starešine so sklepale mirovne pogovore s sosednimi plemeni, reševali so pomembna vprašanja skupaj in vsem v korist. Če so zaznali agresijo med člani plemena, so jo znali takoj ukrotiti, še preden je nanesla škodo skupnosti. Vedelo se je, da je pleme predstavljalo varnost, osamitev pa gotovo smrt. Zato se je bilo treba prilagoditi in misliti v korist skupnosti, individualizem ni bil čislan. Pleme je hodilo za živalmi in gradilo le začasna bivališča. Bili so nomadi.

Potem si je človek zaželel več komoditete in si je omislil poljedelstvo, požgal gozdove, ogradil pašnike, zgradil prva stalna naselja in v strahu pred drugimi izumil orožje. Razvila se je lastnina, rodile so se neenakosti in strah pred izgubo moči, človek se je vzdignil nad naravo in živalstvo, Zemljo je razglasil za svojo last, Naravo za svojo služabnico, ljudi za sužnje. Individualizem je premagal interese skupnosti, ljudje so postali osamljeni in samozadostni. Skriti in ranljivi za zidovi hiš in pretežkih bančnih računov s strahom opazujejo svet, gradijo sisteme moči na trhlih nogah kapitala, ki se maja, a kar noče pasti. Mnogi pametni in vizionarski ljudje vedo, da človeštvo potrebuje novo ureditev, ki jo nekateri imenujejo ekosocializem. Družbo, ki bo znala vzpostaviti pravšnjo relacijo med svojimi potrebami in naravnimi danostmi, družbo, ki ne bo teptala vse in vsakogar, ki ne bo hotel biti prvi, največji in najhitrejši.

Psihoze so postale stalnice civilizacijske družbe v kateri je strah gonilo napredka, ki koristi le peščici, drugima prinaša ponižanje, trpljenje in lakoto. Izbira med milijoni možnostmi nas postavlja v dvome – nič več ni dovolj dobro, dovolj poceni, dovolj eko, dovolj zdravo. Umiramo z rakom, ki ni nič drugega kot pretirana, nenadzorovana rast celic.

Namesto mirnega, harmoničnega življenja brez vojn in sovraštva, v družbi enako pomembnih posameznikov, različnih sposobnosti, darov in omejitev, brez kopičenja nepotrebnih dobrin in ustvarjanja smeti, smo porinjeni, (ne mislite, da smo si to izbrali), v tekmo s časom, kapitalom in s seboj, da bi kot hrčki brezglavo tekali v krogu neizpolnjenih pričakovanj.

Sprememba zahteva pogum. In globok premislek o tem, kje se nam je kot človeštvu zalomilo. Morda bi začeli z globokim spoštovanjem do sebe, do drugega, do vseh bitij in stvari, ki jih jemljemo kot nekaj samoumevnega. Ja, to bo za začetek dovolj. Za konec pa drobna poezija mlade Bosanske pesnice Enese Mehmić, ki me vedno znova navdaja z mirom.

Obstaja moj pogum
Da živim kot bi ničesar ne vedela
Da verjamem v Sebe, predivno Sebe
Da se rokujem z ljudmi od srca kot da
Nikoli nobeno človeško bitje ni ranilo drugo.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.