Vojna ni nedolžna tekma
Pisec kolumne je vedno v dilemi – naj piše o zadnji vroči novici, ali pa naj se od nje oddalji in ponudi nekaj diametralno nasprotnega? Zakaj ljudje hodimo v hribe? Najbrž zato, da tisto življenje in okolje v katerem smo, zagledamo z neke višje, oddaljene pozicije. Iz ptičje perspektive so videti vse reči pomanjšane, manj usodne in dojemljive.
Vojna v Ukrajini je to, kar trenutno zaposluje cel svet: NATO je v pripravljenosti, saj je že pred vojno grozil, da pride v Ukrajino, zdaj pa ji ne bo pomagal, ker navsezadnje ni njegova članica. Rusi zagovarjajo svoje interese in ne dovolijo širjenje NATA na Vzhod. Evropski politiki pa čvekajo in grozijo s sankcijami, čeprav vedo, da so odvisni od ruskega plina in ostalega blaga, ki pride iz Ukrajine. Potem so še drugi »opazovalci«, ki imajo vsak svoje interese in se, glede na njih, opredeljujejo za eno ali drugo stran. Ne pozabimo na Kitajsko iz katere smo razvajeni Evropejci dobivali poceni blago vseh vrst toliko časa, da smo zanemarili lastno proizvodnjo. Da o energetski odvisnosti niti ne govorimo. Konec lanskega leta smo imeli predstavniki kotlovnic veliko dela, da smo se izborili za minimalno povišanje cene ogrevanja, a nam je vsem jasno, da se dogovori sklepajo iz meseca v mesec, tako kot se spreminjajo dogajanja na političnem parketu. Predolgo smo živeli v prepričanju, da nas politika ne zadeva in smo o tem, kaj se dogaja »zgoraj« vodili bolj kot ne dolgovezne gostilniške debate. Potem so prišle volitve in smo namesto odhoda na volilna mesta ostali pred televizijo, doma v copatah. Vendar je vrag vzel šalo in vidimo, kar nam ni všeč – grabež po nekdanjem skupnem premoženju, ki odteka v skrite kanale, razpadanje osnovnih socialnih sistemov, nemoč sodišč, politikansko vodenje najbolj uspešnih podjetij, ki posledično propadajo zaradi »naših« nesposobnih kadrov. Seznam je dolg in vsem znan, človek dobi vtis, da država sesuva samo sebe in je sama največji anarhist. Morda se bo morala sesuti, da bomo lahko zgradili nov svet, a cena zanj bo visoka.
Pripadam generaciji, ki je živela pod parolo: Živi tako, kot da bo večni mir, a se pripravljaj na vojno, kot da bo jutri. Zdaj razumem, zakaj smo imeli svoje tovarne, industrijo, zadruge, vojsko, šolstvo, zdravstvo – bili smo samozadostni in neodvisni, ker se nismo hoteli naslanjati ne na Zahod ne na Vzhod. Tito je bil moder državnik, a je imel slabe naslednike. Že to, da je združil narode, ki so kulturno, jezikovno in versko različni v eno državo za petdeset let, je fascinantno. Bili smo pest, zdaj smo le prsti, ki se zlahka zlomijo.
Korona je bila opozorilo na to, kar ima priti. Ali smo se kaj naučili, naj si odgovori vsak sam. Največja zanka v katero smo se (ali so nas) ujeli je nezaupanje. Ko nikomur ne zaupaš, živiš v strahu in grozi. Orwel v svojem romanu 1984 pokaže podobo sveta v katerem si ne bi želeli živeti, a k njemu gremo. Medijska vojna bo odločala vse druge vojne, ker verjamemo v to, kar vidimo, vidimo pa to, kar drugi hočejo. Filozofinja dr. Alenka Zupančič pravi, da živimo v neresničnem svetu, za katerega verjamemo, da je resničen medtem pa resnični svet dojemamo kot fantastiko.
Kako mladi generaciji, priklenjeni na neresnični svet računalniških igric, pojasniti, da vojna ni nogometna tekma, ko igralci na koncu zapustijo igrišče in gredo domov, na toplo večerjo? Željni dogodivščin, akcije in priznanj se bodo pognali v boj v katerem ni zmagovalcev, saj posledice vojne nosijo vsi, razen tistih, ki so jo zakuhali.
Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)
Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.