Vojna je divjala, moški so ploskali. Kaj pa ženske?

Vojne so »moška zadeva«, vanjo se zlahka zdrsne kot v živo blato, iz nje se reši le malokdo, ki ne bi utrpel škode na duhu in telesu. Nekateri si prislužijo medalje, večina pa pridobi trajne psihične in telesne poškodbe. Največkrat se ljudje ubijajo zaradi koščka zemlje, a to je le izgovor – najbolj pomembna je politična prevlada, ki zmagovalcu zagotavlja plen in zaslužek od prodaje orožja. Da pa bi se ljudi spravilo v vojno, ga je treba nanjo pripraviti s sovražno propagando, ustrahovanjem in demonizacijo »sovražnika«. Recept je star in v glavnem uspešno deluje. Ljudje se morijo že od svojega nastanka do danes, spremenila so se le orožja in to je tisto, kar bi nas moralo spametovati. Najslabše je, ko vojna postane način življenja in se nanjo navadijo udeleženci kot tudi »publika«, ki čez čas neha sočustvovati z žrtvami in se na vojna poročila ne odziva kot na nekaj vredno obsodbe in kar je treba končati.

Kdo so na koncu zmagovalci in kdo poraženci? Zgodovina je testo, ki se zlahka mesi in preoblikuje glede na potrebe vladajočih strank: včerajšnji poraženci postanejo junaki in obratno. Neeksplodirane bombe pa ostanejo in pobirajo svoje žrtve še desetletja po končani vojni. Posledice utrpi narava in generacije nedolžnih ljudi. Lahko se vprašamo, kakšno bo žito iz Ukrajine, ki je največja žitnica Evrope in ga bomo morali kupovati in pojesti? Smo pri tem nedolžne žrtve ali smo tudi sami z nenehnimi dobavami orožja soudeleženi v uničevanju ukrajinskih polj? Vse vojne se, nepreklicno, enkrat končajo za mizo. Bo tokrat drugače?

Najbolj zamolčane žrtve vseh vojn so ženske, otroci in starci. Film Anonimna ženska v Berlinu prikazuje trpljenje žensk po končanju druge svetovne vojne v Nemčiji – brez mož in obrambe postanejo vse po vrsti žrtve nasilja zavezniških vojska. V filmu se prikaže čustveno razmerje med nemško novinarko in ruskim poveljnikom, v ospredju pa je splošno nasilje, ko si zmagovalci dajo duška in se maščujejo za vso zlo, ki so ga utrpele njihove ruske družine. Kot posiljevalce se prikažejo le vojaki Ruske armade, a prihod zahodnih zaveznikov (Američanov in Francozov) ženskam prinese še večje nasilje in trpljenje. Ženske so vojakom obljubljali kot vojno trofejo in navsezadnje poplačilo za grozote, ki so jih bili sami deležni ali njihove družine s strani Nemcev. Še posebej so bili z ženskami surovi ameriški vojaki, o čem splošni viri v glavnem molčijo. Zapis Petra Seuniga, Nato so prišli zmagovalci, (vir: Radar, januar 2022) razkrije zgodbe posiljenih, pretepenih, ubitih deklic, stark in žena o čem se desetletja po 2. svetovni vojni še vedno molči in pometa pod preprogo: »Skoraj neprebojna stena molka, socialnega zgražanja, moralnega dokazovanja, politične instrumentalizacije, pokroviteljskega sočutja in zmigovanja z rameni še danes zakriva zločine, katerih žrtev je bila spolna nedotakljivost žensk.« Posiljenim ženskam ni bilo priznano ne zdravljenje spolnih bolezni, ne pridobitev vzdrževanja za v posilstvu začetih otrok, povrh vsega so bile obtožene svobodne ljubezni in zapeljevanja vojakov. »Zlorabljene noseče ženske, ki niso hotele splaviti ali za to niso dobile dovoljenja, so imela samo dve možnosti: obdržati otroka ali ga oddati. Leta 1956 je bilo v zahodni Nemčiji in Berlinu skupaj uradno registriranih 3200 takih otrok.« (Peter Seunig, Radar) V prispevku je kopica dokumentiranih primerov nasilja nad ženskami, ki se ni nehalo niti po vojni le s to razliko, da so po vsem hudem morale prenašati še obsodbe someščanov in sovaščanov, saj so jih imeli za »padle ženske«, ne pa za vojne žrtve. Marsikatera ženska žrtev je končala v psihiatrični ustanovi. Pri zatajevanju spolnega nasilja nad ženskami je prispevala svoj (patriarhalni) delež še tradicionalna krščanska vzgoja. Tudi če je kasneje (v Ameriki) prišlo do sojenja za spolno nasilje nad ženskami v povojni Evropi, so bile ženske izigrane in ožigosane, obsojeni pa le temnopolti ameriški vojaki, ki dokazano niso bili nič bolj nasilni od svojih belih kolegov: »Oktobra 1944 so 152 ameriških vojakov, od tega 139 temnopoltih, obsodili zaradi posilstva v Franciji. V samo enem letu so 45 temnopoltih vojakov tudi ustrelili.« (P. Seunig, Radar)

In ko danes reke pri nas naplavljajo poleg vsega drugega še orožje iz preteklih vojn, pomislimo ali si želimo še ene, še večje, bolj dolgotrajne in še bolj uničujoče vojne na evropskih tleh? Obvezno (državno) služenje vojaščine je, zaradi ugovora vesti, varčevalnih ukrepov in ostalih bolj ali manj tehtnih razlogov, stvar preteklosti. Vojne so vse bolj stvar dobro plačanih vojakov in izpuščenih zapornikov kateri vojno moralo, (če se ji sploh lahko tako reče,) krojijo kakor se jim zahoče.

Navkljub vsem civilizacijskim pridobitvam in splošno rastjo bruto družbenih dohodkov, vojne ostajajo del naše realnosti. Ne sprijaznimo se z njimi – matere in očetje, ostanite na strani miru in se ne pustite zapeljati sovraštvu.

Avtorica: Miomira Šegina (miomira.si)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.