VIRUSNA (re)SOCIALIZACIJA #Ajdapiše

Vstopim v poslovni prostor na sestanek. Izkušnje naredijo svoje. Dovolj sem namreč že imela sestankov z ljudmi, ki so (poslovno) hierarhično nad mano, in nimam več dilem, kako nastopiti, se obnašati, kaj navsezadnje narediti. Vstopiš, vstanejo, te pozdravijo. Ja, hudiča – kaj pa danes, kaj pa sedaj? Rokovanje – da ali ne? Kakšna distanca? Še sreča, da sem se spomnila na Benedettijevo in učenja pri »slovenski kraljici« protokola – tisti, ki ima prednost, torej prvi ponudi roko drugemu. Prednost ima seveda nadrejeni pred podrejenim, starejši pred mlajšim, gost pred domačinom znanec pred neznancem, navzoči pred prišlekom in navsezadnje ženska pred moškim. Odločitev, rokovanje ali ne, »komolčki« ali ne, spoštljiv poklon z glavo ali ne, torej v danem primeru ni bila moja. Bilo je »komolčkanje«.

In to »komolčkanje« je izziv. Damo kontra roko – torej desna, desna, ali če nam ponudi desni komolec, damo mi levi? In tudi, če se postavimo v kožo tistega, ki se mora odločiti: stisk roke je še vedno tradicija, pa vendar se to danes odsvetuje glede na situacijo. Ali ponujena roka za rokovanje pomeni, da se ne strinjamo z vladnimi ukrepi? Kaj pa če avtomatsko ponudimo roko, potem se pa spomnimo, da ne bi smeli – kako izpeljemo to situacijo? Podrejeni, ki mu nadrejeni ponudi roko, se morda počuti neprijetno. Želi skrbeti za varnost, po drugi strani pa, kako rečeš ne nadrejenemu brez neprijetnih posledic? To niso velike težave (kot so izzivi zdravstva, šolstva in gospodarstva v tem trenutku) – so pa to vsakdanji izzivi, s katerimi se srečujemo. Če pogledate v medijih, lahko opazite, da se tudi politiki in voditelji držav srečujejo s temi izzivi. Če so prej suvereno postavili roko predse, so sedaj kar malce neprepričani. Kaj storiti? Kako se postaviti? In logično se dogajajo (protokolarni) lapsusi … Več kot ponavadi.

Stvari se vsak dan spreminjajo, nič ni večno. Tudi protokol doživlja spremembe, vendar tako revolucionarna sprememba ni pogosta. Zakaj revolucionarna? Ker termin označuje prav to – nekaj, kar se spremeni hitro in radikalno. Naš svet je v zadnjih letih zaspal – revolucijam smo bili priča zgolj na področju tehnologije, ne pa na družbenem področju, še manj na teoretsko političnem, filozofskem …

Ksenija Benedetti v svoji knjigi »Protokol – simfonija forme« zapiše: »V Evropi se recimo pozdravljamo z rokovanjem, na Japonskem s poklonom glave, Eskimi pa se podrgnejo z nosovi.« No, temu trenutno ni več tako. Pravila obnašanja niso le v poslovnem svetu in na ceremonijah, temveč so del našega vsakdanjika. Če jih obvladamo, se tega sploh ne zavedamo. Logično postavimo pribor na svoje mesto. Logično imamo nož v desni roki in vilice v levi, če smo desničarji. Tako tudi logično podamo roko v pozdrav, najboljše prijatelje objamemo, morda tudi poljubimo. Stvari, ki so nam samoumevne. Ki jih opravljamo samozavestno. To komolčkanje (trenutno še) ne opravljamo samozavestno.

Vendar ni le v profesionalnem okolju, temveč tudi zasebnem. Srečala sem znanko. Peljala je mimo mene in se ustavila. Sedela je v avtu, jaz pa sem pristopila do nje, da sva se slišali. Brez maske. Nekje sredi pogovora sem pomislila – ji stojim preblizu? Ker je ona sedela v avtu, se namreč ni mogla premakniti. Jaz sem določala najino bližino. Ali ji je neprijetno? Neopazno (vsaj menim, da je bilo neopazno) sem stopila pol koraka nazaj in kasneje še pol koraka.

Virus in priporočila, ki nam jih posredujejo, spreminjajo naš osebni prostor. Kje so meje tega prostora v »normalnih časih«, torej kam spustimo najbližje, kam znance in kam neznance, je sicer stvar in dojemanje posameznika, vendar pa na to zelo vpliva naša kultura. Italijani imajo tako na primer veliko manjši osebni prostor in nekje sem prebrala, da se to odraža tudi v prometu. Držijo manjšo razdaljo kot jo mi. Pravijo, da Švedi so »lažje sprejeli« nove ukrepe, ker že tako ohranjajo večjo razdaljo kot mi. Dejstvo je, da smo se skozi socializacijo, doma in kasneje v širši družbi, naučili, kje je osebni prostor. Nihče nam ni jasno nakazal, temveč smo to sprejeli skozi prakso. Takšna znanja so najbolj »programirana« v naš sistem in se jih načeloma sploh ne zavedamo. Sprejmemo jih, živimo jih.

Sedaj pa smo se znašli v novi situaciji. Ko moramo vsaj za določen čas pozabiti na stare prakse in sprejeti nove. Ker jih še nismo osvojili, smo nesamozavestni. Večkrat jih ponovimo, lažje nam bo. Če pomislim na tiste prve dni obveznih mask, sem se počutila tako nenavadna sama sebi. Ves čas sem nekaj popravljala, pred vrati trgovin sem izvajala akrobacije, ko sem skušala nanesti masko, sedaj pa to naredim veliko lažje. Bolj suvereno. Manj razmisleka je potrebnega – kako nositi masko, kje si razkužiti roke in navsezadnje tudi, kako si izmeriti temperaturo pri teh »samostoječih merilcih«.

Verjamem, da to edinstveno situacijo lahko tudi izkoristimo. Ta znanja, ki spadajo pod družbeni protokol, so namreč tako zacementirana na našem »trdem disku«, da smo v normalnih situacijah preveč »trdi«, da bi jih (zlahka) spremenili. Zato je to edinstvena priložnost, da spoznamo nekaj o sebi in svoji kulturi. Ker razlike pa vsi z lahkoto opazimo – kaj je bilo prej in kaj je danes. Čas je, da prevetrimo vzorce, premislimo, kaj nam služi in kje smo ga lomili. Pa to ni le premislek o rokovanju – temveč o našem obnašanju nasploh v družbi. Kaj so tiste stvari, ki jih delamo tako samoumevno, da jih niti ne opazimo? Smo kdaj vsiljivi, pa se niti ne zavedamo? In navsezadnje – najbolj cenimo šele ko izgubimo. Ko se rokuješ in objemaš vsak dan, je to samoumevno. Dejansko izgubi vrednost, ker nismo pozorni. Sedaj pa je čas, da se morda spomnimo, kaj je rokovanje, kaj je objem, kaj je pozdrav. Kaj je pogled sočloveka v oči z besedami, željami, ki mu jih namenimo – »dober dan«. Nič ni večno, nič ni samoumevno.

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je s pred kratkim začela pisati tudi tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.

 

Komentarji uporabnikov
Tagi