“Vidjela sam snijeg u maju” #Ajdapiše

Grad bez ljudi je naslov pesmi hrvaške pevke Severina, v kateri pravi, da je videla sneg v maju, otroke, ki jokajo sami, hudiča v raju, zmagovalce, ki izgubljajo … in mesto brez ljudi.

Gorenjsko je že dvakrat v tem maju pobelil sneg. V Domžalah ga sicer nimamo, vendar pa nas poleg vsakodnevnega dežja spremlja tudi mraz, ki ga sicer v tem mesecu nismo več vajeni. Dočakali smo težko pričakovano odprtje teras. Ker pa je vreme slabo, še vedno ni tistega magičnega občutka, da smo se vrnili v bolj polno in socialno bogato življenje. Nekaj še vedno manjka.

Že večkrat sem razmišljala, pa tudi o tem pisala – vrnitve v »normalnost« ne bo, ker življenje ne gre nazaj. Drugače bo, toda kaj pa bo drugače? Veliko je odvisno od nas samih, kako si bomo uredili lastna življenja in posledično svojo družbo.

Majhne radosti socialnega življenja so prisotne. Zaradi odprtja teras in regij sem preživela prelepo nedeljsko popoldne na terasi portoroškega hotela. Bil je neverjeten občutek – ko je debata tako dobra, da preprosto naročiš še eno pijačo in nadaljuješ pogovor. Sije sonce in uživaš. Ko sem bila v Domžalah na opravkih, sem na terasi Kavarne Florjan zagledala kolega, ki ga že dolgo nisem videla. Sledila je kratka kava in pogovor o tistih pomembnih malenkostih, kaj je novega v življenju sočloveka. Naključna srečanja so tisto, kar sem morda najbolj pogrešala v času epidemije in »ostani doma«. Ljudi, ki jih redko srečaš ali pokličeš, vendar rad z njimi spregovoriš besedo ali dve. To je tisto, kar naša življenja bogati.

O naključjih v našem življenju sem razmišljala že v decembru. Ponavadi za božična darila kupim veliko knjig. Odpravim se v knjigarno, kjer pregledam ponudbo – prelistam knjige, preberem opise. Mnoge knjige poznam, ker o njih preberem na spletu ali na družbenih omrežjih. Toda, to so knjige zame. Ko pa iščem knjige za druge, pa potrebujem »naključja« in tega na spletu ni. Ko »vkorakaš« v spletno trgovino, moraš vedeti, kaj iščeš. Če ne veš, imaš težavo. Tudi nikogar ni, da bi ti takoj svetoval. Tvoja možnost je zgolj googlanje, kaj priporočajo. Toda to pobere veliko več časa kot pa nasvet prodajalke. Dvomim, da je bila izbira daril tako uspešna kot prejšnja leta.

Koliko naključnih trenutkov se ni zgodilo? Koliko »slabih daril« smo dobili zaradi tega? Kaj vse nas je oropala korona, pa sploh ne vemo?

Sedim in opazujem dežne kapljice, ki jim ni konca. Kaj nas čaka? Lanski maj se mi je zdel veliko lažji in s tem nima vreme nobene povezave. Dva meseca smo sicer videli mesto brez ljudi, toda pred nami je bilo poletje. Vse je bilo, »kot je bilo nekoč«. Ne v celoti, toda občutek je bil lažji. Toda nato pa smo veliko dlje časa opazovali mesto brez ljudi, hudiče v raju in danes sneg v maju. Čaka nas precepljenost, toda ali je to svet brez testiranj, svet brez mask? Ali je to svet odprtih meja znotraj EU?

Zagotovo bo dež nehal in posijalo bo sonce. Na kakšen svet pa bo sijalo? Svet naključnih srečanj, kjer ljudje lahko brez težav na poti iz Ljubljane v Portorož, raje zavijejo v Trst? Brez papirjev, zgolj z enim dokumentom. Brez mask? In kdaj nam bo Severina v živo zapela o tistem maju, tistem mestu?

Ajda Vodlan (Ajda piše)

Kolumna avtorice ne odraža nujno stališča uredništva.

Ajda je lani začela pisati svoj tedenski novičnik (newsletter), na katerega se lahko naročite. Tako boste lahko na svoj e-mail vsak teden prejeli njeno kolumno, objavljeno na našem portalu in druge zapise, ki jih objavlja, hkrati pa boste lahko prebrali tudi bolj intimen zapis, ki ni objavljen nikjer drugje. Na njen tedenski novičnik se lahko prijavite tukaj.